Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

vagabund

Odzivi:

Ni komentarjev

Danaja Batinič · Friday, 10. October 2008 ob 11:00

Začetek pravljice
Irkutsk je od Moskve oddaljen približno 4000 km. Je mesto, za katerega so značilne lesene hiške v vseh možnih barvah. Skupaj s še dvema Nemkama in eno Finko, ki smo jih spoznale v hostlu, smo se odpravile na tridnevni trip na otok Olkhon, ki je na Bajkalskem jezeru. Bajkalsko jezero je najglobje jezeru na svetu, kristalno modre barve, dolgo 663 km in široko 60 km, obdano s klifi in drevesi ter majhnimi vasicami.

Iz Irkutska smo s kombijem po 5 urni vožnji prispele v majhno vasico. Ko smo po petih urah prišle na otok, smo se ustavile pred šamanskim templjem, pred katerega mora vsak, ki zapušča oz. vstopa na otok, vreči kovanec (ali cigareto). Cest na otoku skoraj ni, so samo kolovozi in makadami, če se temu lahko tako reče. Olkhon je prečudovit, oranžne skale v obliki aligatorja, obraza, srca, smreke z živo rumenimi in zelenimi iglicami in modra barva jezera, pustijo na tebi pečat in te napolnijo s spokojnostjo. En večer smo preživeli na peščeni plaži ob ognju, ki smo ga kurili s suhimi kravjimi iztrebki.

Avtocesta
Avtocesta

Otok Olkhon
Otok Olkhon

Otok Olkhon
Otok Olkhon

Po štirinajstih dnevih Rusije in 6000 prepotovanih kilometrov, smo, zaspane zaradi 7-urne časovne razlike, prispele v glavno in edino (ostalo so samo vasice) mesto Mongolije, Ulaan Baatar. Že na meji so nas razveselili nasmeški zagorelih Mongolov in njihove iskrive oči. Mongolija ima 2 miljona in pol prebivalcev, od tega dve tretjini prebivalcev živi v Ulaan Baatarju, in je 70-krat večja od Slovenije. Ulaan Baatar ni na videz nič posebnega, presenetili pa so nas napisi v angleščini, zahodnjaški lokali in znanje angleščine meščanov. Osrednji del mesta je podoben evropskim mestom, predmestje pa poleg blokov sestavljajo tudi geri.

Ger je sicer mongolski šotor, stožčaste oblike. Ogrodje je leseno, pokrito pa je s platnom, rjuhami in dekami. Na sredini ima pečko, na kateri kuhajo, na vrhu odprtino za dim, in dva stebra, ki simbolizirata moškega in žensko. Ponavadi so v njem dve ali tri postelje, oltar, posvečen Budi (nikoli mu ne smeš kazati nog), omarica z družinskimi fotografijami, umivalnik in še kakšna omarica.

Kombi, konji in geri
Odločile smo se, da bomo šle do severnega konca Mongolije, natančneje do jezera Khovsgol Nuur, ki je od Ulaan Baatarja oddaljen približno 600 km, z javnim prevozom. Javen prevoz pomeni, da v kombi, ki ima 9 sedežev, stlačijo 16 ljudi plus milijon škatel in prtljago. Vozili smo se 22 ur. Zaspati nismo mogle, ker glave ne moreš nasloniti niti v levo niti v desno in sediš povsem vzravnano, poleg tega so ceste … cest v bistvu ni! So le kolovozi, polni lukenj. Kdaj pa kdaj se tudi zgodi, da ni mostu čez reko in potem voznik zapelje na poseben splav ali pa kar lepo pelje čez reko, če voda ni »preveč« globoka. Kljub vsemu te izkušnje ne bi zamenjala za udoben sedež v turističnem kombiju ali z letalom.

Ob jezeru Khovsgol Nuur smo preživele 10 sončnih, nepozabnih dni in precej mrzlih noči. Nameravale smo hajkati in spati v svojem šotoru, pa smo načrt prilagodile vremenskim razmeram, saj so bile noči prehladne za kaj takega. Tako smo dva dni spale v geru v guest house-u ob jezeru v vasici Khatgal, da smo se dogovarjale in urejale vse potrebno za našo turo s konji. Pridružili so se nam še Španka, Nemka in Anglež. Vsi skupaj smo imeli dva tovorna konja in dva vodiča, Muhzuuha in Basco, ki nista znala angleško, z izjemo good, cold in eat. Kljub temu smo se odlično razumeli in z mimiko vse dogovorili.

Mongolski konji, muuri, so manjši kot naši, nekoliko bolj okrogli in nepodkovani. Tudi mongolska sedla se razlikujejo od naših, saj so lesena in prekrita z usnjem in dekami. Štiri dni smo svet okrog jezera opazovali na konjskih hrbtih. Prostrani travniki rumene barve, iglavci z zelenimi in rumenimi vejicami, visoki klifi, jezero, ki mu ne vidiš konca, jaki, ovce, krave in divji konji oziroma takhiji, petje tradicionalne mongolske glasbe med ježo, spanje v gerih, prijaznost domačinov, pikniki sredi ničesar s pogledom na jezero, vse to te spremeni. In ti da misliti o lepoti in sreči, ki se skrivata v preprostem življenju, ki ga živijo mongolski nomadi.

Mongolski ger
Mongolski ger

Mongolska Maruša
Mongolska Maruša

Mongolski konj
Mongolski konj

Khovsgol Nuur
Khovsgol Nuur

Khovsgol Nuur
Khovsgol Nuur

(konec drugega dela)

Tu lahko prebereš prvi del potopisa.
Tu pa lahko bereš dalje.

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License