Reflektor

kaj pa ti, ti tu delaš, ne me basat idi v rit

kaj pa ti, ti tu delaš, pridi greva nekaj spit…

Ko sem zadnjič slišala to pesem, so se mi v spomin prikradle podobe prihodnosti, ki me še čakajo, da jih uvidim. Prijeten občutek, da bom kasneje pri petdesetih ali več, srečavala stare prijatelje, kateri so se mi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov izmuznili iz življenja. In potem bodo padali kozarci rdečega vina za zdravje, na otroke, na mladost. Vse se bo vrtelo okoli časa, ki smo ga preživeli skupaj.

Se še spomniš, ko smo…?

Kako bi lahko pozabila! Takih trenutkov ni bilo malo….

smeh

Pogovor bo nanesel na stare ljubezni, neizpolnjene želje, neprespane noči…spet bo, kot, da vmes nebi minevala leta, ko da sivih las sploh ne bi bilo.

Da, komaj čakam na srečanja starih prijateljev.

Vedno sem verjela v to, da vsi prijatelji niso za vsa obdobja v tvojem življenu, a tisti pravi se vrnejo, pa tudi če samo za par trenutkov ali pa do konca.

Verjetno sem res obsedena s spomini preteklih dni. Ne vem, kako bo kasneje, ko se jih bo nabralo, ne le za bonboniero temveč kar za celo tovarno čokolade? Bom zmožna vse ohraniti nekje na dnu? Tega me je strah, kajti življenje brez spomina, je kot film brez preteklosti