Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

7, družba, politika

Odzivi:

Ni komentarjev

Andrej Urbanc · Monday, 19. January 2009 ob 08:51

Skoraj osemdesetdnevna oblast je svojemu vrhu znižala plače. Že dlje časa o tem razmišljam, a se ne morem dokončno opredeliti, ali je to dobro ali ni.

Z vidika solidarnosti je ukrep nižjih oblastnih plač butast. Znižanje plač poslancev za 200€ oziroma 1 plačni razred je (bo?) prej razumljen kot vzvišen posmeh, češ pa imejte nekaj drobiža. Gre namreč za manj kot 5% povprečne poslanske plače. Tudi če zraven uvrstimo še privarčevana reprezentančna sredstva, to ni gesta, ki bi ji lahko rekli solidarna v realnem smislu, češ zdaj bomo pa vsi skupaj lažje šli skozi težave.

Z vidika dajanja zgleda je ukrep nižjih oblastnih plač butast. Če damo zgled, pričakujemo, da nas bodo drugi posnemali. Tu pa se gonilo mojega razumevanja zatakne. Kdo so namreč ti drugi? Se bodo samodejno prepoznali kot naslovniki tega zgleda in si tudi sami znižali plače? Kaj bomo s tem znižanjem realno dosegli, če ni navedenih nobenih drugih idej o prerazporeditvi, premostitvah, subvencijah, pomoči, ipd.?

Z vidika delojemalca je ukrep nižjih oblastnih plač butast. Plače so take kot si jih delovno mesto zasluži. Z vidika poslanca, ki je (vsaj jaz si tako predstavljam) od jutra do večera v parlamentu, na usklajevanjih, na telefonu, na lobiranjih, na poslanskih večerih, na koordinacijah nastajanja novih zakonov, ipd., pomeni nižanje plače gotovo precejšen obrat v motiviranosti. Sicer ima in bi tudi ob uvedbi gornjega predloga še vedno imel zelo dobro plačo, a vseeno.

Z vidika volilca je ukrep nižjih oblastnih plač butast. Oblast kot tisti del družbe, ki je najbolj sposoben za upravljanje z sistemom javnega, smo izvolili zato, da z njim upravlja. Oblasti še nismo vrgli zato, ker bi si izplačevala previsoke plače, nismo je vrgli zaradi plačevanja zunanjih strokovnjakov, študij in predstavitev dobrih praks od drugod ali uvajanja dolgoročnih ukrepov, ki rabijo svoj čas. Oblasti nimamo zato, da tudi ob težavah skrbi za samopromocijo in si populistično niža plače, češ vsi smo v istem loncu, samo da bi, všečna, na oblasti ostala. Imamo jo zato, da ob primernem trenutku privleče na mizo scenarije, si vzame kak mesec ali dva in se odloči za najprimernejšo kombinacijo, ki reši problem. Če ga ne, nismo izvolili najboljših med najboljšimi in to si moramo potem zapomniti.

A ukrep nižjih oblastnih plač vsemu butaštvu navkljub zbuja tudi simpatije, predvsem na ravni forme in predvsem za večino, ki jo zanima elevator speach na trenutno trendovsko temo varčevanja ob krizi. Varčevanje pri sebi je celo tako ilustrativen primer v kontekstu krize, večno nadpovprečnih plač v javnem sektorju, stavk in demonstracij ter najbrž tudi že strahu za preživetje, da mora zapreti usta. Sveže cvetje na mizah res ni nujno potrebno, za plačni razred nižji prejemki najbrž na poslance sploh ne bodo vplivali, tudi Pahorjeva reprezentanca za službene kave in kosila ne more sama po sebi izzvati nezadovoljstva niti za malo globljo misel.
Mislimo si lahko torej, da nižanje plač ni odličen ukrep s strokovno podlago, čutimo pa vseeno lahko, da se s prihajajočimi težavami odgovorni ubadajo tudi z orodji iz okvirja samoomejevanja in askeze. Kar je s psihološkega in simbolnega vidika vsaj pomirjujoče, če že ne vredno pozdravljanja.

Vendar.
Beyond butaštva vsebine in pomirjujoče uspavalnega delovanja forme se nahaja nek meglen oblak, ki si ga tudi s samorefleksijo, nočnimi sprehodi in samopogovarjanji doslej nisem mogel razjasniti. Poglavitna težava, ki jo imam z vzpostavljanjem ljubečega odnosa to teh ukrepov, je namreč neomenjanje njihovih kontekstov, pomenov, sorodnosti in razmerij do ostalih ukrepov in manko javnega dialoga o prihodnjih namenih in možnih scenarijih. Kaj konkretno pomeni “spodbujanje zdravih jeder v podjetjih” (Lahovnik), ki se soočajo s krizo? Komu država dejansko pomaga s subvencijo ob krajšem delovnem času in ali je to potrebno? Gre to, da Pahor sam plačuje kavo, z roko v roki z njegovo potrebo po vzpostavljanju kredibilnosti ali zgolj za nadaljnje uvajanje forme v vsebino? Kako pri premagovanju krize sodelovati s podjetji in skupaj izkoristiti priložnost?

Dobro bi namreč bilo, če bi se načrt premagovanja krize pokrival tudi s pojmovanji krize kot priložnosti. Kje smo, približno vemo. Manjka nam vizija tega, kam hočemo in ideja o tem, kako bomo do tja prišli. V nekakšen logični okvir naj oblast sestavi ideje, cilje in metodologijo. Kaj so pričakovani rezutati in koliko bodo stali. Kako bodo pomagali rešiti krizo in kaj bodo pomenili čez 10, 15 let. Kaj so prioritete in kaj je sekundarnega pomena. Bomo dajali odpuščenim delavcem denar ali spodbujali delodajalce, naj ne odpuščajo še v večji meri. Kaj je obliž in kaj je sanirana poškodba. Kateri so dolgoročni ukrepi in za njihovo pripravo-izvedbo potrebujemo več časa ter kateri takojšnji, ki resda niso sistemski, blažijo pa vseeno lahko tam, kjer najbolj boli?

Ko bo to res na dnevnem redu, si bom najbrž lahko tudi sam bolj na jasnem o svojih čustvih do nižjih oblastnih plač in o tem, ali so plače res oblastne (seveda so oblastniške), ali pa je v premagovanju krize oblastno kaj drugega in so plače temu podrejene.
Do takrat predlagam dolgoročne ukrepe v smislu krize kot priložnosti. Namesto za deregulacijo, privatizacijo in prosti trg je kriza lahko priložnost za uvajanje koncepta trajnostnega razvoja v gospodarstvo, okolje in domove, sofinanciranje dolgoročnih investicij predvsem malega gospodarstva, razvijanje civilne družbe, kulture in medijev, spodbujanje razvoja novih tehnologij, vlaganje v inštitucije znanja, izobrazbe, stroke. Ne v stavbe in ceste, ampak v ljudi.

In še kratkoročen ukrep. Kot bolj solidarno od zdajšnje poteze vidim idejo, da bi si vsi poslanci, ministri in predsednik plačo znižali za recimo tretjino, z zbranim denarjem pa neposredno omogočili odpuščenim in drugim, zaradi krize prizadetim, vsaj nekaj malega začasnih sredstev za ublažitev prvega šoka. Plemenito gesto v obliki prispevka dveh tretjin plače bi lahko naredili tudi vsi bivši poslanci, ki si ne morejo in ne morejo in ne morejo in ne morejo najti nove službe in zato še naprej zlorabljajo zakonske možnosti prejemajo plačo v poslanski višini.
Glede na tole je povprečje, ki ga jemljem kot osnovo, 4.500€ bruto. Torej znaša tretjina plač 90 poslancev, 17 ministrov in predsednika države vsaj 162.000€, dve tretjini plač 49 bivših poslancev pa vsaj 147.000€. Skupaj to pomeni vsak mesec 309.000€ izrednih solidarnostnih sredstev samo s strani političnega vrha. Ob uvedbi začasne zakonske podlage bi to lahko postala neto sredstva, kar nadalje pomeni vsakomesečno zagotavljanje začasne izredne pomoči kar 618 osebam, če predpostavimo izplačila v višini 500€. Koliko šele dobimo, če med dobrotnike uvrstimo tudi državne sekretarje in višjo birokracijo po ministrstvih, občinske svetnike, župane in podžupane, itd.

Kako bomo šli torej v nove začetke?

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License