Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

zastor

Odzivi:

Ni komentarjev

Mojca Bešter · Wednesday, 4. February 2009 ob 21:26

Strah pred smrtjo in osamljenostjo, pohlep, preračunljivost, nevednost, ljubezen in iskrenost so vrline, ki prednjačijo v drami Namišljeni bolnik, ki jo je kot svojo zadnjo napisal Moliere.
Uprizoritev Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta je potekala 28.1.2009 v MGL-u, sicer pa je bila predstava v Trstu v rednem abonmaju v lanski sezoni.

V glavni vlogi namišljenega bolnika Argana je nastopil Branko Šturbej, ki je z dokaj statično vlogo, s tekstom, z množici razumljivim humorjem opravil z levo roko. V Drami je nastopil v večjih in igralsko zahtevnejših vlogah (npr. Katarina, pav in jezuit), kjer je dokazal, da je dober igralec, vendar pa lik Argana ne predstavlja nekega presežka. Slikovito in zabavljaško vlogo je opravila Nikla Petruška Panizon kot Arganova služabnica Toinetta. Ta je vezni člen med vsemi liki in Arganu odpira oči o njegovi hipohondriji ter o hipokriziji drugih članov družine. Je tista, ki je najbolj aktivna, ki rešuje situacijo in ki je najbolj realna in iskrena. Ostale vloge so stranske in zgodbo predstavijo in zaokrožijo v celoto: hči Angelika, žena Belina, zdravniki, lekarnarji in snubci, ki vsi po vrsti igrajo in želijo prelisičiti nevednega Argana, vsak v svojo korist.

Klasicistična komedija je postavljena na skromno sceno, kjer je v središču bolnikova postelja, saj se vse dogaja okoli Argana. En dogajalni čas in en dogajalni prostor je tudi značilnost klasicistične dramatike, katere glavni predstavnik je seveda Jean Baptiste Poquelin Moliere.
Seveda komedija zabava, saj sta situacijska in karakterna komika v ospredju in sta zelo transparentni. Vendar je kljub zabavi in smešenju pri igralcih občutiti neko pretiravanje. Dretje in razburjanje s pretirano mimiko obraza včasih spomni na komedije komercialnih teatrov, ki so v zadnjem desetletju preplavile slovenski trg in okužile slovenskega gledalca. Tudi pavze, ki so več kot očitno nastavljene smehu publike (npr. ko zdravnik izvleče pripomoček za klistir in potrebuje celo minuto, da izreče prvi stavek), so na nižjem nivoju.

Moje mnenje je, da klasična komedija kot je Molierov Namišljeni bolnik, ne potrebuje pretiravanja v taki meri, zgodba in sporočilnost sta namreč brezčasni, lastnosti karakterjev in situacije so prav tako dovolj komične, da zabavajo ljudi. Potrebno je le poiskati način, kako z dobro režijo in scenografijo zgodbo postaviti in približati sedanjim generacijam, da se glavno sporočilo ne izgubi nekje med krohotom.

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License