Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

poetična kolumna

Odzivi:

Ni komentarjev

Maruša Štibelj · Tuesday, 3. March 2009 ob 09:23

Preteče natančno trideset minut, ko se končno pritaknem tipkovnice in odločim, da se spopadem z novo kolumno, ki bo verjetno odsevala dogodke preteklih petih tednov, ki sem jih preživela na potovanju. Še vedno polna vtisov premlevam, kaj sploh bi lahko napisala, kaj točno je tisto, kar bi rada zlila na papir? V glavi mi odmevajo le besede mojega deda, ki me je ob prihodu nazaj domov vprašal, če ni že čas, da se malo zresnim.

Je res že čas, da neham preganjati sanje in začnem iskati realnost? Ugotovim, da pri svojih rosnih letih le nisem več tako rosna. Začenja se me lotevati glavobol in zaželim si berberske masaže, ki pozdravi vse. Masaža, limone in vera, menda je to odgovor na vse bolečine. Odtavam v kuhinjo. Jem limone in razmišljam o pomarančah. Da, vsekakor je bilo letošnje potovanje kot velika zrela in sočna pomaranča, prav taka, kot ponavadi raste na mogočnem drevesu, a žal previsoko, da bi jo dosegla.

Prvi teden je vedno tako. Zmedeno tavam naokoli in upam, da se bom zbudila skupaj s petelini nekje v vasici visoko v gorah. Drugi teden se ponavadi že sprijaznim z domačo posteljo in razgledom na križišče. Kakorkoli, tudi semaforji znajo biti poetični, takrat ko si to močno želiš. Le ponoči je težko, ko vse utripa v rumeni barvi.

Prav nič se ni spremenilo. Ljudje so še vedno preobremenjeni, prah se še vedno nabira in čas še vedno teče. A tukaj veliko hitreje, seveda.

Zanimivo kako nekateri ljudje s prihodom domov spremenijo svoje navade. Kakšen mesec živijo v pretvari, da se je za njih vse spremenilo, dokler seveda ne pridejo do kritične točke. Takrat je zopet čas za pobeg. V tem trenutku že brskam za letalskimi kartami v kako novo destinacijo in se zavem da je minilo točno dva tedna od prihoda nazaj. Kako hitro ljudje pademo v ritem, ki nas čaka doma.

Take your time, je pisalo v različnih jezikih na vratih nekega kampa v bližini puščave. Pri nas je to le napis, za njih celotna filozofija življenja. Ni čudno da se nam potem zdi, da ti ljudje le čakajoče posedajo. Prav nasprotno. Vzamejo si čas za sebe, za druge in od tod tudi enormna količina popitega čaja vsak dan.

Čez čas pa se nasmehnem. Ugotovim, da sem doma in da pravzaprav imam čas, ki si ga lahko vzamem, če le hočem.

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License