Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

7, izbrano

Odzivi:

2x komentirano

Andrej Urbanc · Tuesday, 3. March 2009 ob 10:00

Kljub nasmeškom in “korakom naprej” se zdi Borut Pahor zelo sam. V celofan zavite pomisleke glede vladnih (Pahorjevih) odločitev slišimo s strani Zares in tudi v SD kritična mnenja niso ravno osamljena. Stodnevnica vlade se praznuje ob za vlado in SD poraznih rezultatih javnega mnenja, premier se kot zelen fantič zapleta iz ene nepotrebne težave v drugo.

Rupel, Logar, zaključni račun, sprememba že sprejetih sklepov, Podobnik, SSN, Janša, Hrvaška. Od vseh varčevalnih kriznih ukrepov je najbolj v spominu ostal ta, da si premier kavo zdaj plačuje sam, ob vsem osredotočanju na gospodarsko krizo pa z medijskega pladnja lahko jemljemo le pretirano Pahorjevo konsenzualnost kot predjed, pričkanje s Hrvaško kot glavno jed ter nezmožnost konkuriranja izpadom SDS za posladek. Vse kritike Pahorjevega sloga vladanja doživljajo vrhunec v tisku preteklega tedna. Ker so si vse podobne, jih premislimo še tu. Vse namreč niso upravičene.

Pahorjev konsenzualizem sam na sebi kot način vladanja ne more biti škodljiv. Če se kot premier želi pogovarjati s čimveč sogovorniki, naj pač se. Zakaj bi bilo to lahko a priori škodljivo in nepotrebno? Narava dela politikov je pogovarjanje, ne akcija, in konsenz je sam po sebi lahko samo dober. Druga stvar je, če ga razumemo kot cilj, na kar je opozoril predsednik Türk, a v preteklih 100 dneh nismo videli nič takega, česar kadarkoli prej ne bi. Če je bila prej javnost kritična do Janševega piramidnega sistema odločanja in delegiranja od zgoraj navzdol, je zdaj kritična tudi do Pahorja, čeprav je konsenz dobesedno rezultat tega, kar je Pahor obljubljal kot spremembo po volitvah.

Možnosti za odpiranje debate o krizi bi se morali poleg medijev in intelektualcev zavedati predvsem v stranki Zares, ki premore tako gospodarskega in tehnološkega ministra kot kulturno in javnoupravno ministrico. Tako simbolno kot vsebinsko ima torej v rokah škarje in platno …

Kot posledica konsenzualnega Pahorja se kaže “škandalozen” primer vpliva nogometnih navijačev na širitev zveze Nato. A pravi škandal nima nobene zveze z nogometnimi navijači, ki so skupaj z Marjanom Podobnikom prišli v igro šele v drugem polčasu. Najprej je SDS izsiljevalsko odtegnila svoje glasove, kljub temu, da Hrvaško pri vstopu v Nato podpira. In še prej je predsednik državnega zbora (naivno?) obe točki (zaključni račun in odločanje o podpori Hrvaški) dal na dnevni red tako, da je bilo to za SDS sploh mogoče. O okvirih, v katere uredniki postavljajo dogodke, tu ne bi, vendar se zdi krivično, da se potem, ko referendum že grozi, Pahorja (in ne denimo tudi Vajgla!) zmerjajo, da se kot človek konsenza pogovarja celo z zaporniki. Kaj pa bi bilo v primeru, da teh pogovorov ne bi bilo, in bi res imeli referendum (ta je sicer teoretično še mogoč)? Najbrž bi se denimo Miheljak pridušal, da se je v politiki treba pogovarjati.

Kritika gre torej ne le Pahorju, pač pa celotni koaliciji, ki se ukvarja z razmerji med sabo, ne pa z državo, in igra poker, kjer bi morala šah. Še najmanj kritik je slišati na račun SDS, kjer so v prvi vrsti neposredno odgovorni za izsiljevanje in morebiten referendum. Kot da bi mediji nekako umetno vzdrževali kritizersko držo do vlade, češ, moramo biti kritični, ter hkrati pozabili vrednotiti in postavljati v kontekst tudi druge politične in družbene akterje.

Zelo nekonsenzualno(!) potezo je Pahor potegnil v šahu s Hrvaško. Mediji so jo večinoma prikazali kot blokado Hrvaške na njeni poti v nebesa in na tak korenček so nekateri pisci reagirali kot zajčki, češ to pa res ni lepo od nas, Hrvaško je treba podpirati. S tem se sicer strinjam, vendar so prej 15 let isti mediji pisali, kako Hrvaška zlorablja slovensko naivnost, Slovenija pa da nima ustrezne zunanje politike. Je res zloraba moči, če imaš možnost ustaviti zlorabljanje? Če je, potem pisanje zadnjih 15 let ne zdrži preskusa verodostojnosti. Poteza je bila odgovor, ne povod. Taka politika sicer ni pravilna, a se ji prav tako ne da vedno izogniti.

In še o krizi. Na tem področju je komuniciranje vlade z javnostjo najbolj pomanjkljivo, a najmanj problematizirano. Občutek ukvarjanja z nerelevantnimi malenkostmi namesto z novimi razvojnimi načrti, ki bodo v družbeno dobro izkoristili krizo kot priložnosti, pomeni velik minus za vlado, a v medijih ne odmeva, oziroma ni v vrhu kritizerskih prioritet. V času, ko neoliberalisti iščejo pomoč države, ko filozofi, sociologi in ekonomisti govorijo o možnosti propada kapitalizma, in se, nenezadnje, uresničujejo grožnje odpuščanj, Slovenija nima jasne prioritete, kaj bi sama s sabo.

V času, ko neoliberalisti iščejo pomoč države, ko filozofi, sociologi in ekonomisti govorijo o možnosti propada kapitalizma, in se, nenezadnje, uresničujejo grožnje odpuščanj, Slovenija nima jasne prioritete, kaj bi sama s sabo.

Svežnji, ki so namenjeni reševanju gospodarske krize, so v raznoraznih oblikah nominalno namenjeni najbolj perečim problemom, recimo subvencioniranju delovnega časa. Po stotih dneh vlade to sicer ni neuspeh, vendar manjka njihova kontekstualizacija: kaj je predmet državnih ukrepov in kaj ni; kako reševati posledice krize v kulturi, športu, netržnih dejavnostih; koliko komu in zakaj; ali gre za reševanje ali za spodbujanje v razvoj; kakšen je nadzor nad temi sredstvi.

Debata o zgornjih vprašanjih bi bila primerna in morda tudi zveličavna. Možnosti za njeno odpiranje bi se morali poleg medijev in intelektualcev zavedati predvsem v stranki Zares, ki premore tako gospodarskega in tehnološkega ministra kot kulturno in javnoupravno ministrico. Tako simbolno kot vsebinsko ima torej v rokah pomembno velike škarje in široko platno, a izgublja kredibilnost in simpatije ob stalnih grožnjah, da če bo šlo pa tudi v bodoče tako slabo, bodo pripeljali Janeza Potočnika. Je to Zares nova politika?

Zadnjih sto dni je bilo gotovo bolj zanimivih in pestrih kot jih zdaj slikajo mediji. Najbrž bomo tudi dokaj hitro izvedeli, ali se bo sto dni samote Boruta Pahorja prelevilo v sramoto in ali bo to sramota tudi za Slovenijo, ali pa bo dobil družbo. Kakršnokoli že.

Odzivi na ta prispevek - 2x komentirano:

  1. Zdravo,

    komentar je zelo dodelan; razen nekaj slovničnih napak, ga lahko ocenim z odlično. Sto dni samote je članek s težo, predvsem izziv drugačnega, nečrednega pogleda in razmišljanja.Bravo.

  2. upam, da so slovnične napake zdaj odpravljene. :) Hvala za pohvale.

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License