Reflektor

Zadnje čase opažam, da so ljudje postali čustveno “zabiti”. Zakaj torej čustveno “zabiti”? Ker preprosto ne obstaja druga beseda, ki bi lahko opisala tako stanje. Stare mame se derejo nate, ko zbegano vprašaš, katera trola vozi na tej progi? Prijatelji v navalu navdušenja pozabijo, da tebi mogoče ni do smeha, in sosed, ki ga prijetno pozdraviš, ti zabrusi, da se brigaj zase.

In potem tičiš v sobi razočaran nad svetom, razočaran nad ljudmi. Seveda ne moraš prav dolgo posedati, ker skozi vrata že pokuka glava in ti posmehljivo očita lenobe. Takrat bi najraje prijel za bližnjo knjigo in jo zabrisal. Zabrisal daleč, kakor se le da. So ljudje, ki so veseli pa tega nobeden ne opazi. So ljudje, ki umirajo od žalosti pa tega nobeden ne opazi. Empatija nima več pomena, sploh ne vem več, če še poznamo to besedo. Vsi za enega, eden za vse. Kako lepo je, ko pridejo trenutki, ko ugotoviš, da te nekdo posluša, ker ga zanima in ne ker to mora. Kritiko na stran, ker ni vedno tako, je pa vedno bolj. Zakaj vlagati trud v nek odnos, kjer ni medsebojnega sočutja? Ne, ni vredno, pa vendar to vsi delamo. Začaran krog, ki temelji na lažnem poslušanju in zaupanju. In potem pridejo osebe, ki bi jim najraje iztrgal srce, ga kloniral in zamenjal z ostalimi, ker veš, da bi bil potem svet lepši.
A se spet “cmeraš”, letijo opazke, ko gledamo nadvse srce trgajoči se film. Takrat bi najraje zakričala: Ja! Jočem se, ker mi je hudo, ker nekdo trpi! Pa kaj! Raje to, kot ledena lica in brezizraznost na obrazu!

Pa čeprav vem, da je to le film. Vendar kaj drugega pa je življenje, če ne dolga pretresljiva drama z nepričakovanim koncem?