Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

vagabund

Odzivi:

Ni komentarjev

Maruša Štibelj · Wednesday, 1. April 2009 ob 14:50

Potovati pomeni doživljati stvari, za katere mislimo, da se jih bomo spominjali celo življenje, pa jih potem, spet doma, takoj pozabimo. (iz knjige Tišina je hrup, pisateljice Juli Zeh)

Velikokrat začnem pisati ravno zato, da ne bi pozabila. Tudi danes pišem, ker nočem pozabiti. Nočem pozabiti veličastnih gorovij, prenapolnjenih tržnic in nadvse prijetnih pogovorov z domačini. Navsezadnje nočem pozabiti Maroka!

V  Casablanco smo priletele v poznih večernih urah. Dež je že napolnil ulice tako, da tudi nam ni bilo prizanešeno. Dva moška sta nas takoj “pobasala” v taxi, kjer prtljažnik ni bil namenjen prtljagi pač pa plastičnemu šopku rož, ki je bil pravzaprav za taxistovo ženo. Kako lepo! V pičlih desetih minutah, kolikor je trajalo do bližnjega hostla (ki je bil mimogrede prvi in edini na poti) smo tako izvedele vse o njegovih otrocih in družini, na katero, se je videlo, je sila ponosen. Kasneje smo ugotovile, da je v tej deželi to vrednota, ki se uvršča najvišje na lestvici.

Mraz ni bil ravno na našem planu, zato smo še bolj uživale ob popoldanskem soncu. Odločitev je padla, da ta dan ostanemo še v Casablanci, potem pa kar se da hitro tja, kjer sonce najbolj močno sveti, v gore!

Mesto me je prijetno presenetilo. Predvsem starejši del v območju Medine. Ozke uličice, poplavljene z ljudmi, mesom, zelenjavo, kokošmi…Ne vem zakaj, ampak v tistem trenutku me je spreletel de ja vu in omogočil, da sem se že po prvem dnevu počutila nadvse domače. Po nekaj urnem “tavanju” sem ugotovila, da so pogledi različni, zato smo se odpravile posedat na bližnjo klop malega parka. Ni minilo nekaj minut in že je bila okoli nas peščica ljudi . Ležerno so si podajali zvitke maroške “čokolade” in z nami razpravljali o svoji deželi. Dobile smo tudi prvo povabilo na čaj in kar nekaj nasvetov o tamkajšnih cenah. Tudi če nisi dober v zniževanju cen, se na to kaj hitro privadiš. Brez “barantanja” si namreč v riti!

Ravnokar me je prešinilo, da si še vedno nisem ogledala filma Casablanca.

Naslednjih nekaj dni smo preživele v hribih v majhni vasici Imlil. Su je prva, na srečo tudi zadnja, doživela prebavne motnje, ki so za tujce tam pogost pojav. Bledolično in z vrečko ob postelji sva jo tako pustili v zakotni sobici, kjer je vlaga dosegla svoje in namočila prav vsak kotiček, vendar je vztrajala, da naj izkoristiva sonce in se podava v višave. Po tipičnem zajtrku (maroške palačinke, marmelada, lepinji podoben kruh,  zdenka sir, ter berberski čaj) sva se tako s palicami v rokah podali v odkrivanje zasneženega vrha. Koze so se mirno pasle v najini bližini, ko sva si privoščili krajši počitek. Neverjetno, kako z lahkoto so se podile po zasneženem skalovju. Ravno, ko sva na srečo že zaključile z obiskom stranišča v naravi, naju je presenetil tamkajšni pastir. Kljub jezikovnim preprekam (znal je namreč le berbersko) smo si izmenjali nekaj prijaznih besed in skupaj uživali v neverjetnem razgledu, za katerega sem mu kar malo zavidala. Po nekaj urah sva se vrnili v dolino, da preveriva stanje najine prijateljice, ko sem z grozo ugotovila da je moj obraz napihnjen kot balon in rdeč kot paprika. Dobila sem namreč opekline, ki so po nekaj dnevih na srečo izginile in ostala je le še trda in nič kaj privlačna koža.

Zvečer smo malo posedele zunaj pred našim domovanjem ob ognju. Pridružili so se nam tamkajšni fantje in nam razkrili kako poteka dvorjenje v njihovi vasi. Ni bilo govora o zmenkarijah, temveč le o takojšni poroki. Tudi skok med rjuhe pred poroko ni moralen. Pa vendar se je našel nekdo, ki je odkrito, mogoče tudi le za zabavo, govoril o njegovih šestih srečanjih s tamkajšnimi prostitukami. Pogovor se je zavlekel in čas je bil da se potopimo v zaslužen spanec.

Ne vem, če sem že kje doživela bolj adrenalinsko vožnjo, kot je bila vožnja nazaj iz Imlila v Casablanco. Prve pol ure smo namreč preživele v stari katrci, s tremi nahrbtniki in neuporabnim prtljažnikom. Voznik je bil naš gostitelj, ki zaradi težkih razmer (snega) ni našel pravšnjega mesta za obračanje in tako je bila edina rešitev, da se peljemo vzvratno po hribu navzdol brez ogledal in to v leru, da ne bi pokurili preveč bencina. Pa vendar smo ostale žive in zdrave. Hvala Alahu!

Se nadaljuje…

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License