Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

glasba, izbrano, zvočnik

Odzivi:

Ni komentarjev

Tit Podobnik · Monday, 23. November 2009 ob 18:00

Prej tretjo studijsko plato izide še EP Biscuits, ki vsebuje šest neizdanih in živih komadov, posnetih med letoma 1989 in 1991. Japonci so bili deležni celo različice s petnajst komadi, z nam dostopnih biskvitov pa je najzanimivejša priredba Hendrixove Burning of the Midnight Lamp.

Living Colour po drugem albumu v prijateljskem vzdušju zapusti Muzz Skillings, pridruži pa se jim studijska legenda Doug Wimbish. Ta poteza posredno pripomore k nekoliko težjemu, mračnejšemu zvoku na sledečem izdelku Stain iz leta 1993. Čeprav gre za znatnejši napredek pri sami ostrini izražanja in posredovanju zvoka poslušalcem, zasedba ostane prepoznavna in vztrajno vzpostavlja ločnico od ostalih bendov. Ohrani se tudi značilen humor, ki krasi strukturo skoraj vsakega komada Living Colour. Tu so še vedno virtuozni soli Vernona Reida, a vokal Coreyja Gloverja postane bolj hrapav, ritem sekcija pa se podvrže vztrajnejšemu menjavanju ritma in posluževanju nekaterih prvin, bolj značilnih za trash metal. Vsled temu je bil tudi komercialen uspeh omejen, saj še zdaleč ni dosegal prodaje predhodnikov. Plošček tako predstavlja tudi zaključek nekega cikla znotraj glasbenega kolektiva, saj se po tureji nikakor ne morejo uskladiti o smernicah naslednjega projekta in Living Colour leta 1995 razpadejo.

Living Colour v živo

Po razpadu zasedbe leta 1995, so se člani Living Colour zagnali v solo projekte. Vernon Reid je že leta 1984 v sodelovanju z Billom Frisellom posnel zanimivo kolaboracijo, ki je eksperimentirala z različnimi pristopi k igranju kitare in podlaganju nespremenljivih palet le-tem. Solo prvenec pa je prišel šele dvanajst let zatem in komaj leto po razpadu Living Colour. Mistaken Identity je odličen znanilec tega, česar je Vernon v resnici zmožen. Kot kitarist ni tako perverzen kot Steve Vai, ni tako šaljiv kot Dweezil Zappa, ni tako izkristaliziran, kot Greg Howe, a skozi plošček pove največ od vseh omenjenih. Čeprav je zmožen igrati tudi nekoliko preveč, nikoli ne odstopa od začrtane poti albuma, ahilove pete vseh virtuoznih kitaristov, ki drugega za drugim na plano spravljajo neuporabne albume. Kaj podobnega za Mistaken Identity ne bi bilo mogoče reči. Naslovni komad o tem najlepše priča.

Sledil je intriganten izdelek, pri katerem je združil moči z Elliottom Sharpom in Davidom Tornom. Guitar Oblique je obljubljal preveč in dal malo manj. Trio se je ujel v past zvezdniških zasedb, ki si ne dajo dihati in si s tem sploščajo dimenzije, ki bi jih sicer plošča lahko bila deležna. Med produciranjem in zlaganjem filmske glasbe je nato z DJ Logicom ustanovil Yohimbe Brothers, s katerimi je leta 2005 v okviru Jazz Festivala Ljubljana nastopil tudi pri nas. S to zasedbo je posnel dva albuma, in sicer Front End Lifter in The Tao of Yo. Gre za lepljenki, ujeti v večplastnost novega tisočletja, kjer skozi glasbo najbolje povzema in postustvarja svoja obdobja, desetletja in nemara celo stoletja žanrov ter jih zapakira v nekaj čez petdeset minut slušne izkušnje. Pri tovrstnem materialu glavno vprašanje ni, ali jih je smiselno poslušati, temveč prej kako jih poslušati. Vernon Reid se je pri nas ustavil tudi v okviru svojega projekta Vernon Reid and the Masque. Known Unknown ter Other True Self sta izdelka tega, konvencionalnejše naravnanega kolektiva, ki je glasbeno bližje Living Colour kot Yohimbe Brothers.

Tudi ostali člani Living Colour po razpadu niso prav nič počivali. Will Calhoun se je pridružil Wayne Shorterju na zvezdniško obarvani, z grammyjem nagrajeni High Life iz leta 1995, nato pa sta z Dougom Wimbishem posnela poskakujočo Jungle Funk. Vmes je vrinil dva solo izdelka, nato pa se v celoti posvetil jazzu. To potezo najlepše obeleži plošča Native Lands, na kateri mu s sodelovanjem spoštovanje izkažejo takšna imena, kot so Pharoah Sanders, Stanley Jordan, Marcus Miller, Mos Def in Nana Vasconcelos. Širino projekta je Will Calhoun uspel predstaviti tudi pri nas, kjer je dokazal, da se ne zadovolji zgolj z ohlapnim prispevkom k žanru.

Corey Glover za kolegi pri solo izdajanju ni prav nič zaostajal. Sicer ne tako produktiven, kot podjetnejša Vernon in Will, leta 1998 izda prvenec Hymns, živo prezenco njegove skupine pa leto kasneje stisnejo na album Live at Wetland. A prave atmosfere in uspeha ni.

Na njihovih koncertih ponavadi ne manjka intravenoznih rokerskih solov, energije in zamaščenih priredb iz glasbene zgodovine, ostalo pa je potem odvisno od kakovosti zvoka v dvorani ter razpoloženosti benda. Če je le-ta prisotna, se lahko nadejamo konkretnega koncerta, ki ga je kvartet nedvomno sposoben ponuditi.

Tako so Will Calhoun, Doug Wimbish in Corey Glover v začetku tisočletja pričeli nastopati pod imenom Headfake, proti koncu leta 2000 pa se jim je na odru CBGB-ja pridružil tudi Vernon Reid. S tem so se začele širiti govorice o ponovni združitvi Living Colour, kar je naslednje leto s turnejo skupina najbolje potrdila kar sama. Nato so se seveda pojavila ugibanja o studijskem albumu, prvem skupnem po letu 1993. Rodil se je njihov najbolj eksperimentalen, a tudi najbolj celosten album Colleidoscope. Četrti studijski album Living Colour je torej odločen odmik od prepoznavnega zvoka skupine s konca osemdesetih in začetka devetdesetih. Ambientalni prizvok kompozicij, izdatna količina efektov na vseh instrumentih, tudi vokalu, in posrednejša struktura komadov pripomorejo k nekakšni udobno-nojzerski plošči, ki preseneča z izvirnostjo in aktualnostjo. Brez očitnih pocukranih refrenov in z zares temačnim vzdušjem se zdi, da so Living Colour tudi skupaj uspeli najti kemijo, ki na prvi posluh ne izpade kot korporativno seganje v objem množičnih medijev. Čas, ki so si ga vzeli vsak zase, je tako k zasedbi več kot očitno prinesel neko zrelost, saj se je v tem obdobju lahko vsak naigral in redefiniral svoj slog. To pa pomeni, da je k skupini prinesel nekaj novega in trdnejšega. Samemu vtisu ne škodi niti vključitev dveh priredb, katerih tako vešči so, saj je to v livingcolourski maniri prej dobrodošel dodatek kot odvečno napihovanje. Nenazadnje je tekoči novi podobi nekaj malega prispevala tudi menjava založbe Epic za Sanctuary Records, kjer je nabor osebja vsaj na videz kanček bolj večdimenzionalno odmerjen, dasiravno se tovrstne debate ponavadi povsem odveč. Pogumno so torej zakorakali v novo ero, ko tudi glasbenim avantgardistom počasi postaja jasno, da kaj bistveno inovativnega ni več moč iznajti.

Living Colour so se pri nas zglasili večkrat, celo mnogokrat. Tokrat se nam bodo v Kinu Šiška predstavili s svojo najnovejšo stvaritvijo The Chair In The Doorway, ki pa pušča dokaj mešane občutke. Kakorkoli že, na njihovih koncertih ponavadi ne manjka intravenoznih rokerskih solov, energije in zamaščenih priredb iz glasbene zgodovine, ostalo pa je potem odvisno od kakovosti zvoka v dvorani ter razpoloženosti benda. Če je le-ta prisotna, se lahko nadejamo konkretnega koncerta, ki ga je kvartet nedvomno sposoben ponuditi. Letos torej zopet.

Strani: 1 2

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License