Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

film, izobraževanje, kultura

Odzivi:

Ni komentarjev

Rok Govednik · Monday, 30. November 2009 ob 18:55

Prejšnji del: /…/ s tem prehajam k zakladnici, h kateri bi moral homo symbolicus nenehno težiti – k raziskovanju imaginarnega.

5. Do Gillesa Deleuza

Precej klasično in razširjeno je prepričanje, da je jezik izraz neposredne misli, a še kako velikokrat se zgodi, da obnemimo ob rečeh, ki se jih ne da povedati. Oči s senzibiliteto vodijo človeka v jok, zato tudi oči čutijo in film je objekt, ki si ga želijo. Zahodnoevropsko prepričanje je, da jezik izraža moj svet (Meje mojega jezika so meje mojega sveta, Ludwig Wittgenstein), medtem ko je moč podobe, neizrekljivega, potisnjena k nerazvitim družbam.

Tisto, kar se preko filmske slike da brati, “izreči” kot besede, so ikonski, indeksalni in simbolni znaki. K temu malce kasneje. Vrnil se bom k problemu, ki sem ga izpostavil že malce prej, problemu relacije med fizično in filmsko realnostjo. Odpira se namreč večno aktualno in hkrati že davno izpeta dilema: je namen filma projicirati približke realnosti, ali si lahko film privošči “svobodo gibanja” in odpelje kamero po miselnih tokovih? Francoski filmski teoretik Jean Mitry pravi, da kreativno uporabljena kamera vedno interpretira fizično realnost in dodaja pomembnost, da fizične stvari same po sebi nimajo pomena, njim zadostuje že to, da so tu, a to homo symbolicusu ne more zadostovati, zato jim da pomene njegova percepcija. Realni svet na platnu je naša percepcija (Mitry, 1972). Ker hočem, za voljo homo symbolicusa in seveda nas samih, dlje, bom šel po pomoč k Gillesu Deleuzu, francoskem filozofu, zagotovo enem od najpomembnejših v 20. stoletju.

Homo Symbolicus-5

Gilles Deleuze meni, da filmske slike omogočajo izražanje misli, in to je ključno, do česar želim priti, saj je nekaj, česar se materialno ne da oprijeti, zahtevno prikazati (kaj šele izreči). A film to omogoča. Deleuze pove, da je filmsko delo lahko izjemno filozofsko in ob tem se naslanja na ameriškega logika Charlesa Peirca in francoskega filozofa Henrija Bergsona. Na slednjega se sklicuje ob razmisleku o gibanju, o gibljivih in časovnih slikah, na Peirca pa ob “njegovih” ikonah, indeksih in simbolih (o katerih bom še govoril), oboje skupaj pa vidi v “podobi-gibanje“.

Deleuze postavi, brez ovinkarjenja, direktno transformacijo gibanja kot lastnosti fizičnega v psihično realnost zavesti in obratno, saj človeško mišljenje ustvarjamo s pomočjo slik (kot sem že prej nakazal). Bergsonove gibljive slike je moč tako razumeti kot kinemato-grafsko sliko. Nadalje Deleuze kategorizira različne “podobe-gibanje” in pove, da so značilne za klasični filmski jezik realistično mimetične iluzionistične naracije (ameriški klasični film). Na drugo stran “podobe-gibanje” Deleuze postavi “podobo-čas” (in ta me bolj zanima), ki, kot pravi, omogoča posebno antinaracijo (na podlagi modernega filma). Avtorji namreč ne pripovedujejo več o realnosti, temveč opisujejo časovne tokove in odnose v njej. Tako realnost ni več reproducirana ali predstavljena, temveč je videna, dostopna in razumljena. Deleuze je kategoriziral “podobe-čas” – (1) znaki sanj, (2) spominov, (3) jezikovni znaki in (4) miselni znaki.

Deleuze se tako očitno zoperstavi ideji, da film ne bi mogel prikazati misli, še več, v “podobi-gibanje” vidi krizo, v filmih, kjer prevladuje “podoba-čas” pa prihodnost filmske umetnosti in tiste režiserje, ki uporabljajo ta koncept, torej podobo tudi imaginacije umeščeno v prostor in čas, ima za avtorje z intelektualistično ambicijo, zasnovano na estetiki modernizma (Hitchcock, Bunuel, Stroheim, Vidor, Eisenstein, Pudovkin, Lang, Lubitsch, …). “Podoba-gibanje” v psihični realnosti vzpodbuja miselne povezave, medtem ko “podoba-čas” miselne tokove prenaša na platno.

Takoj ob tem moramo seveda omeniti, da so tudi slikarji znali s slikami izražati imaginacijo, a nikakor ne tako izrazito kot je to ponudil film v svoji realnosti. Je film podal preveč ali pa ravno zadosti? Ali slika, fotografija ponujata premalo? Tako imajo moč “podobe-čas” načeloma lahko vsi vizualni mediji, a slikarija in tudi fotografija imaginacije ne predstavita zadosti, zaradi manka gibkosti, medtem ko drugi video mediji (TV) ne morejo preseči interesa množičnosti, ki je na ravni neintelektualne splošnosti. Poleg vsega pa fotografija še vse prevečkrat deluje kot “zamrznjen” film z mislijo: “želel bi si, a kaj ko ne morem”.

Homo symbolicus je tako pred filmom, ki ga bo interaktivno popeljal v raziskovanje samega sebe, ki mu bo njegove misli pokazal. Tako presega fizični svet in se osmišlja preko lastne interpretacije tako sebe kot sveta okoli sebe. Sedaj pa k prej omenjenim ikonam, indeksom in simbolom.

(se nadaljuje)

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License