Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

film, projektor

Odzivi:

Ni komentarjev

Mojca Bešter · Thursday, 31. December 2009 ob 19:31

Nanizanka pa ni zanimiva samo zaradi vsebine, ampak tudi zaradi zgradbe. Vsak del je namreč prikazan na enak način, lahko bi rekli, da si sledi po alinejah:

  1. Uvod: gledamo situacijo dveh ali več neznanih ljudi, med katerimi je potencialni Housov pacient. Vendar je splet okoliščin skoraj vedno tak, da nas dogajanje preusmeri na napačno osebo. Pozornost je namenjena vedno drugi osebi, ko se kar naenkrat, seveda presenetljivo, na tla zgrudi “prava” oseba.
  2. Sprejem in analiza: pacienta, ponavadi po krajšem pregovarjanju med Housom in Cuddyjevo, sprejmejo, ekipa diagnostikov naredi prvi “brain-storming” možnih bolezni. House se poslužuje bele table, na katero napiše vse pacientove simptome, da se lahko “igra” izločevanja začne.
  3. Komplikacija za komplikacijo: prvih nekaj možnih bolezni, za katere je ekipa skoraj stoodstotna, seveda ni pravih, zato se pacientovo stanje slabša iz trenutka v trenutek. House vmes nekoga iz ekipe pošlje vohunit in zbirat vzorce v pacientov dom ali na lokacijo, kjer se največ zadržuje. Seveda do tega trenutka pacient Housa še ni videl, saj se naš zdravnik poslužuje vizite le, ko je najbolj nujno in to je takrat, ko je pacientu najslabše.
  4. Vizita: Housovo prvo srečanje s pacientom. Rezultat tega je, da House izvleče iz bolnika najgloblje skrivnosti ter ga tako tudi velikokrat ujame na laži. Prizor je podkrepljen z veliko večino ciničnih, humornih in tudi žaljivih opazk, brez katerih House ne more voditi dialoga. Na viziti odkrije nekaj nepričakovanega, kar privede do skoraj dokončne diagnoze. Pacienta začnejo zdraviti in njegovo stanje se izboljšuje.
  5. Wilson ali zbadljiv pogovor Housa z nekom drugim: Pacientu se kar naenkrat ponovno poslabša, tokrat na stanje, ki je tik pred sesutjem celotnega imunskega sistema. Ekipa nima več nobene ideje oziroma rešitve za to medicinsko uganko. House se ravno pravšnji trenutek ujame v pogovor z Wilsonom ali z nekom drugim o osebni temi, ki je seveda polna zbadanja in posmehovanja. Med aktivnim dialgom se izreče nekaj besed, ki Housa “zbudijo”, da spregleda pravo rešitev za pacienta. Ponavadi se vzrok bolezni izkaže za zelo banalnega, ki je popolnoma ozdravljiv, včasih pa je pacient obsojen na neozdravljivo bolezen ali celo umre.

Zgradba oziroma potek zgodbe je torej vedno enaka, podkrepljena pa je še z vmesnimi prizori – ti so osredotočeni na odnose med glavnimi liki. Kljub pričakovanem poteku zgodbe je vsebina vedno znova bolj zanimiva, skrivnostna ter tudi duhovita in zabavna, tako da gledalca ne dolgočasi. Pisci Zdravnikove vesti so tako več kot očitno odlični in zaradi tega tudi večkrat nagrajeni. Pod nanizanko se je podpisalo nekaj manj kot dvajset imen, vendar med njimi najbolj izstopa David Shore, ki se je od 133 delov podpisal pod kar 123.

House

Shore je več kot očitno velik oboževalec Sherlocka Holmesa, saj je med njim in Houseom vzporednic veliko. Oba obvladata človekovo psihologijo, imata dobro razvit induktiven način razmišljanja in ne sprejemata primerov, ki so zanju nezanimivi. House se poslužuje enake metode izločevanja diagnoz kot Holmes, namreč s pomočjo logike izloči najprej tiste, ki so dokazano nemogoče. Oba lika igrata instrument, Holmes violino, House kitaro, klavir in orglice. Oba sta tudi odvisnika. House jemlje vicodin, Sherlock Holmes pa kokain. Odnos Holmesa in njegovega dobrega prijatelja Watsona zelo spominja na odnos med Houseom in Wilsonom. V nanizanki sami se pojavi še veliko elementov, ki jih zvesti bralci zgodb o Sherlocku Holmesu takoj prepoznajo, denimo številka Housovega stanovanja (221b), ki je enaka številki ulice, kjer je živel slavni detektiv. Tudi pri samih imenih Holmes in House ter Watson in Wilson lahko vidimo vzporednice.

Še ena zanimivost nanizanke so postali tudi tako imenovani housizmi. To so izjave Housa, ki so postale legendarne in jih največji oboževalci lika in nadaljevanke spremljajo in dodajajo na internetni strani housisms.com. Eden izmed najbolj znanih housizmov je: “Vsi lažejo!” Nekaj časa je bil housizem “Normalno je precenjeno!” tudi del reklamne kampanje same nadaljevanke.

Zdravnikova vest nam tako ponuja odlično zgodbo, ki je podkrepljena z več kot očitno brilijantno igro in veliko dozo inteligentnega dialoga. Nanizanka tako zadovolji velik del občinstva, saj je primerna tako za “težke” gledalce, ki zahtevajo zaplete, dobre karakterje, inteligentni humor, kot tudi za tiste, ki jih zanimajo zapleteni zdravniški primeri, ki se kljub nemogočemu vedno rešijo. Trenutno se snema že šesta sezona, v Sloveniji pa lahko na TV ekranih spremljamo peto.

Strani: 1 2 3 4 5

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License