Reflektor

V vsako leto nevede vstopam z obljubami, ki jih nato vedno znova prestavim na naslednje leto.

Nenapisane obljube, ki so seveda nemogoče, če ne premoreš izredne volje in koncentracije – kar meni v ključnih trenutkih primanjkuje. No, tudi v neključnih. Sem namreč človek trenutnega stanja in nikdar razuma. Kljub norišnici ob praznikih sem si zadnjič vzela nekaj minut za vpogled v preteklo leto. Lahko rečem, da je bilo polno vzponov, pa tudi padcev. Nič posebnega, bi torej lahko rekla, pa vendar ne vem, če je bilo še káko leto poprej za mene tako novo. Novo v smislu ljudi, ki sem jih spoznala, del, ki sem jih opravljala, stvari, ki sem jih napisala, … nomadsko leto, skratka.

“Bil je turoben deževen dan, dan samomorilcev in slovenskih umetnikov.”
Kreativna dela namreč niso del naše družinske tradicije.

Čeprav Novemu letu ne dajem prevelikega poudarka, pa se zalotim vsakič znova, da nestrpno čakam zadnje minute. Kot da se bo potem vse v trenutku spremenilo, kot da bom v tistem hipu postala vse to, kar mi v starem letu ni uspelo postati. Misel je nadvse optimistična, dokler me deda ne postavi na realna tla: “Bil je turoben deževen dan, dan samomorilcev in slovenskih umetnikov.”

Kreativna dela namreč niso del naše družinske tradicije.

Pa sem spet tam, kjer pristane večina študentov, ko se jim izteka zadnje leto. Kje točno že? Na začetku. Kaj bom, ko bom velik?

No, ko si otrok, to ni ne vem kakšen zalogaj, ko si mali, je namreč pred tabo vse. Lahko si zaželiš postati zdravnik, gasilec, igralec, še celo morski razbojnik si lahko (po branju Pike Nogavičke sem se kar nekaj let držala te vizije). Ni mej, ki pa si jih na poti odraščanja postavljamo vedno več. Zraste nam namreč trdna živa meja in le redkim jo uspe ukrotiti.

Pa vendar, ko na lep zimski večer srkaš kuhano vino s svojimi prijatelji in opazuješ novoletne luči ob premlevanju prijetnih spominov, na vse to kratko malo pozabiš. In prav je tako.

Veselja. Predvsem veliko veselja, pa bo volk sit in koza cela. Srečno!