Reflektor

1

Čas je tih.
Med nogami pomladne noči mu
prisluškujem.

Diši po prihodnosti.

2

Veš, še vedno si vsakič,
ko zrem skozi tvoje oči,
polna oblin.

In vse, kar ostaja med nama,
je tema.

3

Gledam te, ko si razgrnjena pred mano,
v tišini tvojega termina si deliva igro želje.
Umirjena si, ko prodrem skozi kulise,
umirjena, ko božam temno, rahlo polt.
Vandram kakor mesečnik po zagonetni poti tvoje sle,
utrujen kot otrok se jokam, ko posije jutro.

Ne spreminjaš se kljub prošnjam, ki jih vate klešem
s svojimi sprehodi skozi črno sramje, kjer okus postane misel.
Pijem te in vdihavam,
čas ustvarja prostor, ko gre leva stran od desne,
odpiraš se mi mimo mej, pregrad in črt.
Ostajaš si podobna, ko tako te gledam z okna,

kako spokojno dihaš najin zrak.

Nikoli in za zmeraj je v tem trenutku
treba ti izreči, čeprav se čas, ki vse pozna,
dandanes smeje takim angažmajem.