Reflektor

Obiščem Židovski muzej, Muzej starih civilizacij pa Filmski muzej pa DDR muzej. Pol dneva preživim v obujanju časov pred padcem Berlinskega zidu, hodim ob njegovih pografitanih ostankih, si ogledam socialistično stanovanje, na Heglovem grobu poslušam njegovo filozofijo…Vsekakor je Berlin mesto s pestro zgodovino. Kar pa je resnično vredno ogleda, je njegova pestra sedanjost.

Pridem v hostel, da bi se spočila, stuširala, najedla. Stuširam se, za ostalo ni časa. Berlin kliče, slišim njegovo hitro dihanje. Privoščim si kebab za 1,50 eur in pivo v trgovini za 50 centov. Pridem na Tacheles, tamkajšnjo Metelkovo. Odpiram vrata štirinadstropne razpadajoče, a nadvse vabljive stavbe: kino s širokimi rdečimi usnjenimi stoli, kavarna v stilu charlestona, razstava Alexa Rodina, grafiti vsepovsod, umetniki tudi. Neverjetno. Malce me zmoti pridih turističnosti: spominki in podobno. A se kmalu pomirim: medtem ko Tacheles postaja turistična atrakcija, nekje na drugem koncu mesta raste nov Tacheles. Skvotov je ogromno, ljudi, ki jih obiskujejo še več. Alternativna kultura cveti. Petek je. Skočim na nabito poln party tramvaj, ki vozi ob vikendih. Nekdo stisne zasilno zavoro. Ljudje popadajo po tleh, steklenice piva odletijo v zrak. Skupinica Špancev se naglas smeje, močan moški se jezi na tipa s kolesom, mlada mamica mirno sedi z otrokom v naročju. Policist ugotovi, da nihče ni poškodovan in vožnja se nadaljuje. Ura je 2.00 zjutraj. Izbiram med klubom s tremi floori in reggae partyjem v majhni kleti. Odločim se za slednjega, množice mi ne dišijo preveč. Dobra izbira. Ob 5.00 zjutraj hodim nazaj proti hostlu, na ulicah pa še vedno več ljudi, kot jih je v Kranju v času Tedna Mladih. Fast foodi so odprti, lokali tudi.

Za naslednji večer imam v načrtu Festival kultur. Čeprav mislim, da sem enega že doživela…