Reflektor

Pretresljiva zgodba o Brini, ki je kot majhna punčka doživljala zlorabo očeta in iskala neuspešno uteho pri mami alkoholičarki ter zaradi večnega iskanja pozornosti, kakršnekoli, ne le od staršev, zapadla v droge in na koncu tragično umrla.

Velikokrat težke zgodbe z negativno vsebino lahko marsikoga odvrnejo od ogleda predstave, še posebej, če govorimo o gledališki zgodbi, ampak tukaj je drugače.

Ekipa Mestnega gledališča ljubljanskega je z režiserko Tijano Zinajić in odličnimi igralci delikatno zgodbo avtorice Dragice Potočnjak približala gledalcu na ne moreči ravni. Pripoved se odvija analitično, tako da Brinino življensko zgodbo spoznamo z vseh prespektiv. Dogajanje je nepovezano, prizori skačejo iz današnjega časa štiri leta in celo štirinajst nazaj ter spet v realnost. Režiserka si je pri tem pomagala s tehniko »flashbackov«, ki jo drugače spremljamo v filmih ali na televiziji, ter s pomočjo tehnologij kot sta projekcija in kamera. In ravno »flashbacki« drami omogočajo, da gledalca težka vsebina ne zamori, da ostane zbran in fokusiran na zgodbo. Prehodi iz različnih obdobij Brininega življenja so nemoteči, gledalca ne zmedejo, ampak ravno nasprotno omogočijo boljše razumevanje celotne zgodbe.

Scenografija, ki je minimalna, da gledalcu vedeti, da vse poteka na dialogih, besedilu in seveda igri. Arna Hadžialjević, ki igra Brino, prepričljivo skače iz nedolžne, zbegane štiriletnice, do psihično uničene osemnajstletnice, željne pozornosti. V veliko oporo ji je tudi Petra Veber Rojnik (v alternaciji Tjaša Železnik), ki igra prepito Brinino mamo, ki ne najde izhoda iz začaranega kroga alkohola, ter svojo nesrečo prenaša na Brino, ki jo ima sicer rada. Besedilo je vsakdanje, razumljivo, polno močnih čustev in brez odvečnih pavz.

Za naše mlade dame je drama medčloveških odnosov, ki prikazuje probleme sodobnega človeka. Z lahkoto se vsi poistovetimo s tragično usodo Brine, saj v njej prepoznamo usodo marsikoga, ki je blizu tudi nam.