Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

poetična kolumna

Odzivi:

1x komentirano

Maruša Štibelj · Wednesday, 23. April 2008 ob 14:10

Ura je točno tri minute do devetih in budilka z vso svojo vztrajnostjo zvoni naprej. Iztegnem roko, pritisnem na gumb in se zakopljem nazaj pod kovter. Še sedem minut do ponovnega zvonjenja. Prekolnem včerajšnje popivanje in vstanem točno dve minuti pred iztekom dremeža. Novo jutro, jaz pa zavožena.

Kot da bi me ponoči zbil traktor in dvakrat zapeljal čezme. Končno se prebijem do kopalnice, da preverim stanje v ogledalu. Ne, danes definitivno ni eden od mojih boljših dni. Spet ne najdem glavnika, zato si spnem lase v čop, tako ali tako nihče ne bo opazil mojih mastnih las. Prešine me misel, da bi se pobarvala na zeleno, še isti hip se ta misel izgubi. Na srečo. Podočnjaki so danes dosegli vrhunec. Moja podoba ni nič kaj obetavna.

Ravno, ko si umivam zobe, zazvoni telefon. Sošolka. Predavanja odpadejo. Spet kolnem na vsa usta. Stojim sredi kopalnice in čas se odvija počasi. Oblečena sem v spodnji del pižame in razvlečeno majico. Končno si umijem zobe do konca. Na levem licu mi ostane madež zobne paste. Ne obremenjujem se. Tako ali tako sem že dovolj zavožena. Luč v kopalnici spet ne dela. Poskušam se spomniti koliko časa je že tako. Teden dni? Z grozo ugotovim, da je preteklo ravno mesec dni. Počasi odracam v kuhinjo. Na poti na hodniku srečam enega od svojih mnogih sostanovalcev. Na hitro me pozdravi in oddrvi na stranišče. Zasliši se čuden zvok po katerem sklepam, da ga preganja strašanski maček. Mogoče celo tiger. Na ustnice se mi prikrade nasmeh, ko se spomnim preteklega večera.

Žur je bil fenomenalen, kljub jutranjim posledicam. Želodec me opozori, da je čas da vržem nekaj vase. Sem že v kuhinji. Strašansko smrdi. Pogledam po mizi in zagledam na pol prazne kozarce in zvrhan pepelnik cigaret. Predvidevam, da še vsi spijo (če izključim tistega, ki se mu je mudilo na stranišče) zato pospravim mizo kar sama. Zraven se mi nekajkrat zavrti in postane mi slabo. Spet kolnem. Obljubim si, da je to zadnja (vsaj za nekaj časa) prepita noč v mojem študentskem življenju. Sama sebi spet obupno lažem, pa vendar me to potolaži. Zazrem se skozi okno. Dež, dež in še enkrat dež. Zopet bom prelenarila dan, no ja, mogoče skočim vsaj do trgovine po čokolado. Da, skoraj zagotovo bom odšla v trgovino.

Se nadaljuje…

Odzivi na ta prispevek - 1x komentirano:

  1. No, se že fino nadaljuje tale pisarija :). Ali so nekatere vrstice namenoma (če ja, zakaj že?) prelomljene?

    Recimo: “Prešine me misel,
    da bi se
    pobarvala na zeleno, …”

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License