Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

kultura, politika

Odzivi:

Ni komentarjev

Andrej Urbanc · Tuesday, 29. April 2008 ob 00:37

Refleksije ob branju teksta Preludij … in fuga (Douglas R. Hofstadter) iz zbornika Oko duha (ur. Hofstadter & Dennet), str. 155-208

Tekst ne bo govoril o vzpostavljanju dileme med redukcionizmom kot iskanjem smisla v posameznih malih paketih znotraj logistične danosti družbe, kulture in civilizacije ter holizmom kot iskanjem smisla v prav teh širših logističnih danostih, ki kot celota tvorijo svoj pomen. Koncepta holizma in redukcionizma namreč nista vsak na svojem koncu izključujoče daljice, pač pa si lahko, morda paradoskalno, celo sledita v svoji dopolnitvi. Tekst bo tako raje poskušal podati nekaj takih sinergij.

Umetnost in ustvarjanje

Ustvarjanje pomeni tisto zožanje ceste med krajema A kot personalizaciji redukcionizma in B kot podružbljanju holizma, kjer je treba voziti počasneje, da ne bi prehiteli sami sebe. Ustvarjanje pomeni tisto materializiranje posameznikovega talenta, ki vsebuje tudi zasnove širših razmišljanj, interpretacij, katarz. Avtor ustvari iz nič, a hkrati iz vsega. Ustvari iz sebe in hkrati iz izven sebe.
Poezija je zasanjana zgodba o nečem, kar je pravzaprav nekaj drugega. Metafora se rojeva, vrši in katarzično učinkuje tako na polju reduciranega elementa kot na polju holistične celote. Komuniciranje umetniškega dela kot sporočevalca z nami kot naslovnikom je mnogopomensko in mnoštvo teh pomenov se sešteva na prej omenjeni cesti od kraja A do kraja B. Pesnik v temle prispevku govorim o noči in njenih potencialih kot možnostih angažmaja, a istočasno tudi o času »dandanašnjosti«, ki je kot celota nenaklonjen takim sanjarjenjem. Redukcionistični procesi metafore noči v interpretaciji pripeljejo do klasične pesniške teme opevanja ženske. Pogled še širše od pesmi razkrije pesem kot del trojčka pesmi, ki je svoja lastna vsebinska celota, še širši pogled pa, da je vse to del pesniške zbirke kot končnega umetniškega dela.

Ta tekst v elektronski obliki živi v virtualnem svetu. V mojem računalniku so naslov in podnaslova v pisavi Oranda BT, običajen tekst pa v pisavi Calibri. V taki celostni obliki se nemoteno lahko na drug računalnik prenese recimo v formatu .pdf. Format .doc ne prenese celostne oblike na drug računalnik, če ta nima naloženih omenjenih pisav, ampak prenese le vsebino, zapisanost. Tako lahko že samo način shranjevanja besedila lahko postane povod za razmišljanje o vsebinskih in oblikovnih elementih avtorskega dela kot redukcionističnih delov holistične celote.

Politika in upravljanje

Politika je precej dober teren za razprave o redukcionizmu in holizmu. Če jo razumemo kot upravljanje z javnim, to zajema tako vsakdanje, lokalne procese gospodarjenja s skupnimi dobrinami, kot tudi širše, državne prakse. Dotika se tako običajnega življenja ljudi, kot je pločnik ali ulična razsvetljava, kot miselnih konceptov »posvečenih« intelektualcev, kot so filozofske, ideološke in druge zasnove, iz katerih naj bi izhajale kasnejše policies .

Politiki naj bi delovali v javno dobro, torej bi morali imeti občutek za širšo celoto družbene strukture, morali bi nekako razumeti njene javne interese ter delovati z njihovem zasledovanju. »Šef« politikov je torej personificirana družbena celota, nekaj povsem abstraktnega, a hkrati še kako realnega. Izvolimo jih državljani, češ vi boste zdaj upravljali z javnimi viri, a hkrati si večina niti ne predstavlja, kaj to sploh so, kakšen je njihov obseg in kakšno je razmerje med prej omenjenima nasprotjema teorije ideoloških konceptov in prakse reševanja vsakdanjih problemov pri upravljanju s temi viri. Hkrati z zahtevami po delovanju v javnem, torej abstraktnem interesu, se porajajo tudi razočaranja volivcev nad realnim, fizičnim, materialnim stanjem na določenih področjih družbenih podsistemov.

Kot posamezniki torej volimo druge posameznike za upravljanje z nadposameznikovimi viri, pri čemer si to nadposameznikovstvo težko predstavljamo, obenem pa se imamo za dovolj kompetentne, da najprej nadposameznikovstvo prepoznamo in potem z neizvolitvijo še kaznujemo poražence na volitvah, pri čemer na volitvah največkrat kandidirajo ljudje, ki so bolj izobraženi, kompetentni, strokovni.

To slabost demokracije sodobne politične kaste izkoriščajo s populizmom in drugimi masovnimi mehanizmi, kar v osnovi ruši idejo demokracije o ljudskem vplivanju na oblast kot odgovoru na enoumje kraljevin in oblastniških družin. Vendar tudi tak sistem ne predstavlja ideala. Je lahko idealen tak sistem, v katerem bi modreci, usposobljeni in specializirani za think big , umevanje celote pred njenimi deli, določali in upravljali z viri take celote, ter svoja dejanja prijazno pojasnjevali, bolj sposobni in samoiniciativni državljani pa bi glede na priporočila modrecev organizirali in upravljali take družbene podsisteme kot so vera, komunalne službe, mediji, šolstvo, zdravstvo, ipd.? Bi to pomenilo rešitev sodobne dileme razvoj gospodarstva : socialna država, pri čemer prvo omogoča drugo, brez drugega pa ni prvega? Kdo bi določil modrost teh modrecev in pri koliko to ne bi bila več modrost?

Tak sistem bi najbrž, če bi ga lahko izumili in izvajali, pripeljal v družbo rutine in brez strasti, saj bi na dolgi rok šlo za tehnicistično predvidljivost. To nas pripelje v paradoks: po eni strani nadgradnjo najvišjega, po drugi v umanjkanje najnižjega: nagonov, želja, sle, hrepenenja, sanj. Je to sinergična singularnost človeka in družbe, enega in Enega? So nagoni in sanje presek, v katerem se najdeta zbegani sodobnik in transcendenčna personificiranost sodobne zbeganosti? Je nezavedno pot od nizke vulgarnosti do visokega razumevanja? Pot enega do Vse je eno ? In kaj potem? Gre pot naprej? Danes je družbeno trendovsko misliti o poti prej kot o cilju in o iskanju prej kot o objektu iskanja. Če je pot objekt iskanja in smo subjekti sami svoj objekt, smo sploh še na začetku od majhnosti do večnosti? Morda je pogled čez sosedov plot (ali državo ali kulturo ali kontinent ali osončje …) tisto, kar v nas prebudi že spoznana počivališča na naši poti in spoznanje o možnostih primerjanja, nadaljnjega kukanja čez plotove in s tem večnega spoznavanja. Moramo iti ven iz sebe, da bi to sebstvo spoznali, razumeli, se ga veselili. Druga taka sebstva so nam merilo za ocenjevanje našega lastnega. Vsaj za nekaj časa se moramo potopiti vanje, da bi lahko zares za-stopili sebe in spoznali nadposameznikovstvo – rabimo družbo, da se sami dobro počutimo, potrebujemo celoto, da bi razumeli njen del.

Koga bomo torej izvolili v upravljalca s to celoto, komu bomo zaupali način razumevanja samih sebe?

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License