Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

kultura, politika

Odzivi:

Ni komentarjev

Andrej Urbanc · Sunday, 21. September 2008 ob 10:00

Teza

Politična soočenja programov ne pripomorejo k temu, da se različni nosilci politik glede svojih različnih rešitev problemov zares soočijo in volilcem na ta način dajo na razpolago možnosti za odločanje o podpori. Soočenja rezultirajo zgolj v formi spektakla, ki njegovim organizatorjem zagotavlja zadostno »kritično« maso bralcev/gledalcev, zanimivo za oglaševalce, potrošnike poneumlja skozi nekritično enodimenzionalnost, kritično javnost pa spravlja v obup, ko jo pušča brez odgovorov.
Tudi beseda kritika, ki je v zadnjem stavku trikrat uporabljena v različnih kontekstih in pomenih, v soočenjih svoje mesto najde le skozi spektakel sam, tako da je njegov sestavni del, in ga (so)omogoča na način kritizerstva, psovanja, žaljenja, sovražnega govora, diskvalifikacij, ne pa skozi razumevanje dialoga.

Ideologija

Ideologija ni preprosta beseda. Zaradi naslanjanja na področje politike, moči, boja za oblast ter nenazadnje zaradi zgodovinskih uporab in zlorab ima več pomenov. Povezujejo jo s propagando, »pranjem možganov«, torej z izpostavljanjem enosmernemu toku informacij, razmišljanj, reprezentacij nekega življenjskega ali političnega nazora, ipd. z namenom vplivanja na prejemnika. Hkrati je njen dobesedni pomen, veda o idejah, bolj akademski, teoretski in nevtralen. Nadalje, ideologija je »sistem idej, izražen v raznih oblikah družbene zavesti« (SSKJ, str. 291). Slovarski pomen ideologije je torej že korak naprej od prvotnih, razsvetljenskih razmišljanj o ideologiji kot o »vedi, ki raziskuje naraven izvor idej« (Tracy), saj zavest o družbi, gledano sociološko, vključuje odnose, strukturo, razmerja moči in oblasti, družbene skupine, različne ureditve in institucije, itn. Althusser v svojem tekstu to nadgradi z Marxovo mislijo, da je ideologija »sistem idej in reprezentacij, ki dominirajo nad umom človeka ali družbene skupine«. Ali kakor zapišejo Grossberg in kolegi: »ideologija ni le to, da pomen postaja reprezentacija, pač pa zadeva tudi vprašanja moči in neenakosti«. In še, morda bolj medijsko obarvano: »ideologija je torej poskus pripraviti ljudi k pogledu na svet, ki bo v skladu s pogoji ali kodi, določenimi s strani ene ali več skupin ljudi, ponavadi tistih, ki nadzorujejo moč znotraj družbe«.

Združitev vseh teh definicij bi bila morda lahko zajeta na daljši način:
V sodobni ureditvi sveta in družbe v njem prevladujejo kapitalistični državni sistemi. Družbe v njih oziroma skupnosti, živeče v neki državi, nekaj svojih podsistemov v upravljanje zaupajo izvoljenim izbrancem (recimo vsaj sodstvo, policijo, vojsko in zunanje zadeve), nekaj pa jih ostaja brez kontrole, upravljanja in reguliranja, (recimo vsaj trgovanje z blagom) in so prepuščeni trgu, zasebni pobudi in nevidni roki, ki uravnava ceno na višini, sprejemljivi tako za kupca (da ne zapravi preveč) kot za prodajalca (da s svojo dejavnostjo zasluži).

Ideologija socialne države predpostavlja, da mora država upravljati tudi s podsistemi zdravstva, delovne in pokojninske zaščite (ter tudi šolstva, kulture in medijev), oziroma s tistimi podsistemi, v katere posameznik vstopa, ko je eksistenčno ogrožen, pa nima denarja, da bi si z nakupom odprave grožnje omogočil normalno življenje. Socialna država torej teh podsistemov ne prepusti trgu, ampak jih upravlja sama. Pri tem se naslanja na koncepte solidarnosti, enakopravnosti in socialnih transferjev, ter seveda predhodno ugotavlja, da trg povzroča neenakosti, da je trg sistem, v katerem se ne znajdejo vsi enako dobro, da prihaja do nepravičnosti, in da so te krivice lahko razlog za revščino, bolezni in nevključenost v znanje. Ker država denar za to dobi z davki, ti pa se večajo z večjimi plačami in tržnim prometom, velja, da se v konceptu socialne države denar pretaka od bogatih k revnim, ta pretok pa regulirajo izvoljeni predstavniki in institucije. Koncept socialne države se osredotoča na družbo in ljudi v njej, na vprašanja o danes nujnem (?!) razvoju in gospodarski rasti pa odgovarja, da so tudi pri tem ključni ljudje, ki nimajo eksistenčnih težav.

Nasprotno: neoliberalni koncept države predpostavlja minimalno državo, katere izvoljeni predstavniki z institucijami regulirajo zgolj represivne podsisteme, sodstvo, zunanje zadeve in uradništvo. Vse ostale podsisteme regulira trg. Ta praktična ureditev bazira na konceptih svobodnega trgovanja, zasebne pobude, individualnosti ter dobičku. Akterji naj bi delovali v konkurenčnih pogojih, za vse enakih, od njihove sposobnosti, talenta, tekmovalnosti in podjetnosti pa je odvisno, kako in ali sploh bodo preživeli. Taka ureditev naj bi zagotavljala svobodo, v kateri je vsak odvisen le od sebe in svojih zmožnosti. Nekatere institucije socialne države so tej ureditvi v napoto, saj jih gleda tržno in potemtakem recimo javno zastonj zdravstvo nastopa kot neupravičen monopol, saj zasebne plačljive storitve ne morejo enakovredno nastopati na trgu. Taka ureditev cilja na večje dobičke, ki generirajo razvoj, ki generira nova delovna mesta in zaposljivost, kar spet pospeši razvojni ciklus, ki naj bi na koncu rezultiral v družbi blaginje.

Tako dolg opis, namenoma rahlo površen in poenostavljen, služi zgolj za ilustrativno ponazoritev dveh različnih pojmovanj, iz katerih lahko izpeljemo ideološke nastavke. Ves sistem namreč, s teoretskimi in konceptualnimi razmišljanji, zaključki, nastavki ter praktičnim izvajanjem v obliki ustanavljanja institucij, uvajanja režimov in politik ter na koncu zakonodaje, ki določa pristojnosti tako tržnih akterjev kot državnih upravljalcev, tvori ideologijo socialne/neoliberalne države. Ker se sistem zgodovinsko spreminja in razvija, se lahko različne koncepcije ureditev držav med seboj tudi praktično primerjajo, odzivajo in nadgrajujejo.
Če iz opisov različnih konceptov ureditev držav izluščimo obe rdeči niti tega procesa, dobimo ideologijo. Podobno seveda lahko naredimo tudi s koncepti drugih področij védenja in zavesti o družbi, ne le ureditev držav. Ideologija je torej zbir idej, dognanj, stališč, vrednot, svetovnonazorskih izhodišč, družbenih praks, institucij, politik, ukrepov, ureditev, odnosov, ki skladno z zgodovinskim razvojem družbe tvorijo neko smiselno rdečo nit védenja o svetu in družbi v njem, ter pri tem upoštevajo in se odzivajo ena na drugo.

Tak uvid bi morda dobili, če bi imeli rezervirano nevtralno izhodišče, od koder bi lahko avtonomno in nevpleteno opazovali družbo in procese v njej. Ideologija pa je tako rekoč neskončen pojem. Kaj kmalu se namreč lahko vprašamo, ali je to naše izhodišče res nevtralno, in če je/ni, zakaj je/ni ter kdo ga je za takega določil. Kako torej lahko gledamo na stvarnost? Kakšno je naše izhodišče pri tem?

Beri dalje

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License