Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

kultura, politika

Odzivi:

Ni komentarjev

Andrej Urbanc · Monday, 22. September 2008 ob 10:00

Ideologija – nadaljevanje od tukaj

Lawrence Grossberg poveže ideologijo in stvarnost, ko govori o medijih. Najbolj običajna, zdravorazumska, teorija predvideva, da je stvarnost sestavljena iz materialnih dejstev in da ljudje ta dejstva natančno zaznavamo ter da je kombinacije teh dejstev in zaznav možno točno opisati, osvojiti, reflektirati z raznimi verbalnimi in vizualnimi jeziki človeške kulture. Vsaka družba predvideva, da njene percepcije in njen jezik omogočajo edinstvene in najbolj natančne reprezentacije stvarnosti.

Realistična teorija ideologije tako definira ideologijo kot »lažno zavest«. Marx, kot avtor tega koncepta pravi, da so dominantne ideje družbe pravzaprav ideje dominantnega razreda, torej tistih ki imajo moč svoje ideje, svojo različico stvarnosti, vsiliti preostali družbi. S stališča interesov ostale družbe so to (namenoma) nepravilne interpretacije sveta: Kapitalisti recimo pravijo svetu, da je naravni red stvari tak, da je delovna sila le dobrina na trgu. Da delavci temu verjamejo, pomeni, da so »sprani«: kot resnico sprejemajo lažne ideje (to predpostavlja, da nekje obstaja prava resnica, pravo védenje, in tudi način, kako ju ločiti). Ideje, znanje, védenje, kultura so tako le odsev tistih, ki jih proizvajajo, oziroma le kažejo na bolj realne socialne in ekonomske odnose. Toliko od trde veje teorije ideologije.

Fenomenološka teorija stvarnosti poudarja dejstvo, da živimo v svetu pomenov, a vseeno privilegira stvarni, realni svet kakor da bi ga lahko dosegli izven in onstran kodov pomenov, ki definirajo izkušnjo ljudi z njim. Teorija predpostavlja, da položaj ljudi v socialnem svetu določa njihovo izkušnjo sveta skozi posredovanje kulturnih in komunikacijskih oblik, ki naravno in avtentično izvirajo iz tega položaja. Bolj kot da bi predvidevala naravno povezavo med socialnim položajem in resnico, predvideva naravno povezavo med socialnim položajem, kulturnimi oblikami in izkušnjo. Socialni položaj družbene skupine (recimo ulični umetniki) določa izkušnjo (recimo težave s policijo), ta pa je vzvod za nastanek kulturnih oblik in institucij, ki izražajo in reprezentirajo izkušnje te skupine (recimo pojav grafitarstva ali ustanovitev neformalne umetniške akademije). A ker so nekatere družbene skupine podrejene, je tudi njihova kultura podrejena kulturnim institucijam in oblikam dominantnega razreda. Zaradi nesporazumov ideoloških reprezentacij, raje govorimo o izkušnji in kulturi kot o resnici in stvarnosti.

Obe teoriji vidita ideologijo kot neko popačenost ali napačno reprezentacijo stvarnosti. Socialni konstruktivizem pa zanika kakršnokoli možnost dostopa do stvarnosti izven reprezentacij, ki bi dovoljeval merjenje njihove resničnosti ali lažnosti. Primerjamo lahko le eno ideološko reprezentacijo z drugo. Živimo namreč znotraj sistemov reprezentacij in dobivamo izkušnje glede na naše kode pomenov. Izven tega ni nič, kar bi lahko uporabili za sodbo o njihovi resničnosti. »Ideologije so torej sistemi pomenov, znotraj katerih ljudje živimo v stvarnosti oziroma živimo naše odnose do stvarnosti. Ti sistemi definirajo naša izkustva sveta in kaj jemljemo za samoumevno. Ideologija tako definira to, kar je zdravorazumsko.«

Althusser pravi, da je ideologija »sistem reprezentacij, v katerih ljudje živijo svoje imaginarne odnose s stvarnimi pogoji lastnega obstoja«. Poanta je torej v odnosu do odnosa, ne v odnosu do stvarnosti. Ta imaginaren odnos so ravno prej omenjena pomensko interpretirana razmerja s svetom. Navidez se zdi, da je torej konstitutiven element ideologije vseeno izkušnja. Pa ni tako.
Konstrukcionistična teorija ideologije pravi, da produkcija izkušnje deluje tako, da posameznika porine v svoj pomenski sistem tako, da ga naredi odgovornega za te reprezentacije: posamezniki postanejo avtorji svojih izkušenj: avtorizirajo svoje interpretacije kot resnico ker so hkrati vir in avtor izkušnje. Ideologija deluje podobno: Posameznika pozicionira kot subjekta lastnih ideoloških izjav in s tem izkušenj. Ljudje verjamejo, da so sami arbitri svojih izkušenj, ki so dejansko konstruirane z ideološkimi kodi. Althusser temu procesu pravi interpelacija: »interpelacija je zmožnost ideologije, da posameznike pripiše na specifične položaje znotraj svojih komunikativnih reprezentacij stvarnosti«, oziroma kot si zastavi za centralno tezo v tekstu o ideoloških državnih aparatih: »ideologija interpelira posameznike v subjekte. /…/ Ni ideologije, razen za konkretne subjekte in ta destinacija za ideologijo je možna le s kategorijo subjekta in njegovim funkcioniranjem«.

Ali kakor kritično-ironično stvari postavi na svoje mesto Rastko Močnik: »Ideologija ogovarja posameznike in posameznice, ogovarja jih tako, da se ji odzovejo, in odzivejo se kot subjekti«, in še: »ogovorjenec in ogovorjenka se skoz interpelacija prepoznata kot naslovnika, in skoz to (samo)prepoznavo si pridobita priznanje, da sta zares to, v kar sta se z odzivom vzpostavila, namreč, da sta »ogovorjena subjekta«; in to subjekta prav na tem kraju, ki ga je ideologija že vnaprej pripravila in zanju postlala, kamor je ideološki diskurz zapisal njuno adreso, kamor ju je ideologija postavila. Interpeliranec in interpeliranka se z odzivom na ideološki govor vzpostavita kot subjekta s tem, da se »znajdeta« tam, kamor ju ideologija postavlja. Interpelacija ima torej elegantno krožno strukturo, strukturo, ki je hkrati struktura refleksivnosti in nesimetrije

Za razumevanje koncepcije ideologije kot enega izmed osnovnih pojmov tega pisanja oziroma za mentalno vzpostavitev pomena pojma ideologije kot gradnika teze tega pisanja je najbrž prerez opisov in definicij zadosten. Drugi gradnik je koncept spektakla.

Beri dalje

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License