Reflektor

Prejšnji deli:
Uvod
Ideologija
Spektakel
Spektakel 2. del

Globalizem in globalizacija

Poleg kulturnih vidikov sodobnega kapitalizma je smotrno izpostaviti tudi širše perspektive, ki jih skozi koncepta globalizacije in globalizma nakaže Ulrich Beck v delu Kaj je globalizacija?.
Globalizem opredeli »kot naziranje, po katerem je politično delovanje izpodrinil oziroma nadomestil svetovni trg, tj. ideologijo gospostva svetovnega trga, ideologijo neoliberalizma. Ta postopa enovzročno, zgolj ekonomistično, in mnogodimenzionalnost globalizacije skrči le na eno, gospodarsko dimenzijo, ki je zapovrh še vedno mišljena linearno, vsem drugim dimenzijam – ekološki, kulturni, politični, civilnodružbeni – pa da spregovoriti, če že, le znotraj podmene o dominantnosti sistema svetovnega trga.«
Globalizacija pa »pomeni procese, v sosledju katerih nacionalne države in njihova polnomočja spodkopujejo in navzkrižno povezujejo oblastne možnosti, orientacije, identitete in omrežja transnacionalnih akterjev.«

V procesih globalizacije, širjenja možnosti in vpliva transnacionalnih akterjev nasproti nacionalni državi, se torej kot ideologija teh procesov kaže globalizem. Njegovo ideološko jedro je »v tem, da likvidira eno od temeljnih razlik prve moderne, razliko med politiko in gospodarstvom«; »institucije industrijske družbe, ki so se zdele povsem zaprte za politično oblikovanje, lahko »stremo« in jih razpremo za politični poseg: podmene socialne države in rentnega sistema, socialne pomoči in komunalne politike, intrastrukturne politike, organizirana sila sindikatov, panožni pogajalski sistem tarifne avtonomije, prav tako pa tudi državni izdatki, sistem davščin in »davčne pravičnosti« – vse to se je pod novim puščavskim soncem globalizacije zmehčalo v nekaj, kar se da politično uoblikovati (oz. kar takšno uoblikovanje terja)«. »Politizacija globalizacije se kaže v možnostih podjetij in njihovih združb, da sprostijo in si ponovno pridobijo delovanjsko moč demokratično orgnaiziranega kapitalizma, ki sta jo brzdala politika in socialna država. Globalizacija omogoča tisto, kar je v kapitalizmu morda vedno veljalo, vendar je v stadiju njegove socialnodržavno-demokratične obrzdanosti ostajalo prikrito: da podjetja, še posebno tista, ki delujejo globalno, nimajo samo ključne vloge pri oblikovanju gospodarstva, temveč tudi družbe v celoti – pa čeprav »le« s tem, da družbi lahko odtegnejo materialne vire (kapital, davke, delovna mesta)«.
»Svetovna družba, ki se je družno z globalizacijo izoblikovala v mnogih (ne samo ekonomskih) razsežnostih, nacionalno državo spodkupuje, jo relativizira, saj jo v navzkrižju z njenimi teritorialnimi mejami premrežuje multiplo, na kraj nevezano mnoštvo družbenoh krogov, komunikacijskih omrežij, tržnih odnosov, načinov življenja.« (vsi citati: Ulrich Beck – Kaj je globalizacija?)

Nekaj misli iz Beckove knjige je bilo potrebnih za premislek povezave ideologije, spektakla in kapitalizma kot stanja, od koder bogato rastejo praktična udejanjanja obeh teoretskih konceptov.

Nacionalna država, ki je do nedavnega kapital držala na vajetih, je z uveljavitvijo povojnega svetovnega trga, razmaha komunikacij, prometne in bivanjske mobilnosti ter drugih procesov globalizacije, popustila pod pritiski transnacionalnega kapitala. Globalizem kot ideologija prostega trga, neoliberalizma, je vzpostavil razumevanje ne le gospodarskih in poslovnih odnosov, pač pa tudi širše družbe, kot podrejene trgu ali vsaj kot take, ki iz trga nujno izhaja. Prevlada ekonomistične dimenzije se je torej zgodila popolnoma arbitrarno, ideološko, današnjim akterjem v družbi pa se kaže kot naraven, samoumeven pojav.

V enodimenzionalni razsežnosti trga kot vira, od koder vse izhaja, in ki je vsesplošen razlog/posledica/metoda/smoter, so se razvili elementi, ki bi glede na dramaturgijo lahko sodili na antipol trga in kapitalizma (rock, punk, socialna država, kritični intelektualci, medijska soočenja več pogledov, …), vendar so bili spočeti v spirali spektakla, ki jih je potegnila vase. Spektakel kot eden od načinov ohranjanja in reproduciranja trenutne ureditve je tako postal lijak, kamor se stekajo kapital, socialna država, revolucije, alternativni pogledi, komercialni interesi, mediji, iz njega pa teče rodovitni sok, ki avtentiko alternative popači v lik Che Guevara na majicah japijev; ki politiko sili iz strokovne poze v populizem in vsakdanje življenje ljudi namesto v »boj« s kapitalom; ki v medijskem infotainmentu, tej jojmene! zablodi psov čuvajev, predstavlja bolj komercialo kot delo ali kulturo; in ki nazadnje prek vseh takih procesov napaja in oplaja le cilje transnacionalnega kapitala. Spektakel si tako »podreja žive ljudi sorazmerno z njihovo podrejenostjo ekonomiji« (Debord).

V takem ozračju se potem dogajajo soočenja strank pred slovenskimi volitvami v državni zbor.

Beri dalje