Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

kultura, politika

Odzivi:

Ni komentarjev

Andrej Urbanc · Monday, 29. September 2008 ob 10:00

Prejšnji deli:
Uvod
Ideologija
Spektakel
Spektakel 2. del
Globalizem in globalizacija
Soočenje političnih programov
Soočenje političnih programov 2. del

Zaključek

In mediji? V soočenjih ne predstavljajo razloga za probleme, pač pa ustvarjajo spektakel, kjer se politiki borijo za tistih nekaj minutk časa več, v katerih bi lahko predstavili rešitve posledic. Dramaturgiji se torej pridruži še čas, saj seveda ni televizično, ni gledljivo, ni moderno predolgo razpravljati o problemih in rešitvah, četudi gre za najbolj osnovne interese vseh državljanov. Če namreč seštejemo družbene probleme in dileme v Sloveniji, Srednji Evropi, Vzhodni Evropi, vsej Evropi, in na koncu v svetu, vidimo en skupen imenovalec. Ulrich Beck ga dobro opiše, a Ulricha Becka v teh medijih seveda ni.

Ne mediji ne politiki se ne zaganjajo v podrobnosti zahtev kapitala, ne izpostavljajo visokih dobičkov na eni strani ter inflacije in vedno večjega števila revnih na drugi. V »dinamičnem ravnovesju med delom in kapitalom«, kakor je temeljni koncept ukrepov in politik opisal vodja opozicijske, leve!, stranke, ni pobud, ki bi šle v naslednji smeri opisov:

1. Stanje, v katerem je 40% ljudi v Sloveniji zelo blizu ali pod pragom revščine, ni vzdržno in ga je treba spremeniti.
2. Stanje, v katerem je vedno večje število ljudi v Evropi in svetu blizu ali pod pragom revščine (na kar opozarja tudi OZN), ni vzdržno, in ga je treba spremeniti.
3. Stanje, v katerega prihaja svet zaradi okoljskih težav/zlorab, ni primerno, in ga je treba, kolikor je to mogoče, spremeniti.
4. Stanje nezmožnosti aktivnega, izobraženega, tehnološko podprtega in demokratično omogočenega vključevanja v civilni dialog, je na Slovenskem, Zahodnem in svetovnem prehudo, da bi bilo lahko dolgoročno vzdržno,

in v naslednji smeri rešitev:

1. Če čiste dobičke podjetij na borzi obdavčimo po določeni stopnji, in sredstva prelijemo v 40% prebivalstva na način, da bodo lahko izplavali iz ali okrog revščine, je to lahko sprejemljivo tako za kapital kot za učinkovito socialno državo.
2. Če se v tej viziji povežemo z drugimi državami, lahko ustvarimo konkretno učinkovito politiko in njene ukrepe, ki kapitala ne bodo dušili, ampak bodo omogočali njegove dobrobiti vsem.
3. Če kapital potisnemo nazaj, ter s skupnimi sredstvi držav in transnacionalnih korporacij definiramo prioritete na področju varstva okolja, ne bo več toliko kršilcev.
4. Če z razvojem civilne družbe krepimo tako socialno državo, socialna partnerstva, potrebe ljudi ter s tem tudi potrebe kapitala, in omogočimo tehnologijo, ki jo je razvil kapital, vsem, je to lahko dolgoročno sprejemljivo partnerstvo.

Take pobude bi sicer prav tako delovale kot element spektakla, dramaturški lok bi bil še bolj obsežen in učinkovit. Vendar bi spektakelsko naravo izkoristile za njeno nasprotje. Z razvijanjem idej o ne nujno popredmetenem svetu, o vzpostavljanju stanja, ki bi onemogočalo »podrejevanje živih ljudi ekonomiji«, o alternativnih medijih, dialogu in potencialih, ki presegajo zgolj potenciale podobe in »razumevanje človeškega delovanja na osnovi kategorij videnja« (Debord), bi omogočili politično podporo pravi alternativi, ki bi sprožala prave dileme, zaradi katerih bi mediji upravičeno zganjali spektakularnost. S poskusom ideološkega boja na ravni socialna država / transnacionalni kapital in vzpostavitvijo vsaj približno enakopravno močnih socialne države, civilne družbe in ideologije dialoga bi morda spektakel obrnili v svoj prid (Kellner) ter dominantno ekonomistično ideologijo globalizma in svetovnega trga vsaj soočili s podrejenimi ideologijami svetovne družbe, ki zajemajo sindikate, socialno državo in varnost, civilni dialog, vključevanje, kulturo, okolje.

Trenutno pa je spektakularnost v medijih neupravičena, dileme bagatelne, državljani prikrajšani, vedno bolj ogorčeni, vedno bolj utišani, vedno manj upoštevani, potrošniki še bolj neumni, vsi skupaj še bolj zapreženi v procese interpelacije. Kapital pa, ko se spektakel odvrti, ostaja zadovoljen zaradi učinkovitih oglasov. Ne politiki, ne njihova soočenja ne reprezentirajo dialoga, zavedanja pravih težav, ponudbi rešitev. Namesto tega se zatekajo k aferam, zbujanju pozornosti, diskvalifikacijam tistih, ki sprašujejo, žaljenju, torej k tistim elementom, ki tvorijo formo spektakla.

Na koncu dramatskega trikotnika po Aristotlu prideta razplet in razsnova. Ter seveda katarza s srečnim/presenetljivim koncem. Pri letošnjih soočenjih lahko vidimo, da je že zaplet ponarejen, saj gledano s širše perspektive razlike med tekmovalci (ki bi zaplet ustvarila) na soočenjih niti ni.
Vendar se tega vsaj lahko zavedamo. Kar je hkrati presunljivo-grozno ter avtentično svobodno, avtonomno in optimistično.

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License