Reflektor

Včasih so stvari nerazumljive, že zato ker so tako zelo jasne.

Mentalno potovanje je za mano, jaz pa še vedno blodim naokoli s polnimi kovčki prtljage. Kje se končajo misli in začne realnost, sem že zdavnaj pozabila. Misli namreč spijo pod košatim drevesom neuresničenih želja. Zavržen del sebe poprosim naj se vrne v mojo prihodnost, želim si ga ob sebi kljub nepopolnosti dogodkov. Zakaj pravzaprav obstaja popolnost, če nič na tem svetu ni popolno? Verjetno ljudje težimo k samouničevanju. Misli sem zataknila pri sanjah št.5. Danes jih ne sprejemam, danes si želim, da bi bile drugačne. Preklinjam drugi svet, ki je pozabil name. Tam sem brez pravic. Čas je zbledel…še vedno lovim pisane metulje na travniku življenja.

Dež pada in sprale so se vse tegobe ljudi….

Kaj več ob takem vremenu nisem zmožna, drugič pa kaj veselega…ko bi le bilo sonce…