Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

kultura

Odzivi:

Ni komentarjev

Mojca Bešter · Friday, 31. October 2008 ob 22:45

Predstava Alamut (premiera 8. oktobra 2005) je oživela po zaslugi Dušana Jovanovića, ki je avtor dramatizacije Bartolovega istoimenskega romana iz leta 1938. Knjiga je svojevrsten fenomen v slovenski literaturi, saj je doslej prva in zaenkrat edina slovenska knjiga, ki je postala svetovna uspešnica. Po znanem 11. septembru 2001 je postala še bolj priljubljena in je bila prevedena v angleščino. Zgodba govori o islamski verski sekti izmailcev, umeščeno v enajsto stoletje v Iranu. Alamut je trdnjava, nekakšno orlovsko gnezdo, kjer vodja Hasan Ibn Saba s pomočjo verskih in vojaških učiteljev vzgaja fedaije, vrhunsko usposobljene bojevnike, ki so pripravljeni na vsakršna dejanja in žrtvovanja in jih lahko enačimo z današnjimi teroristi. Odrska priredba romana se osredotoči predvsem na zgodbo mladega Ibn Tahirja, ki je najodločnejši med učenci, kasneje najboljši fedaiji in edini, ki v trenutku odločitve spregleda, da je žrtev strahotne manipulacije in izkoriščanja.

Alamut

Marksistična analiza izhaja iz Marxovega prepričanja, da je za razumevanje družbe ključna analiza temeljne človekove dejavnosti – dela. Delo je tista značilnost, po kateri se ljudje razlikujemo od živali, saj drugače kot vrsta ne bi mogli preživeti, poleg tega pa je delo tudi osnovni mehanizem združevanja ljudi v družbo. Po Marxovem prepričanju je zgodovinsko gledano delo, razen v najbolj oddaljeni preteklosti (praskupnosti), vedno družbeno organizirano na način, ki pomeni, da določen segment družbe živi na račun tega, da si prisvaja rezultate dela drugega segmenta družbe. Te segmente Marx imenuje družbene razrede. Po njegovem prepričanju ekonomska analiza v zaporedju družbenih ureditev temelji na vedno večji odtujitvi posameznika od dela, pri čemer ta odtujitev doseže vrhunec v kapitalizmu. Delavec ni več kreativen, s tem pa je prikrajšan za realizacijo svojih naravnih kreativnih potencialov; rezultata dela nima več v svojih lasti, odtujen je od drugih ljudi v produkcijskem procesu.

Izreden pomen za razumevanje družbene dinamike nosijo ekonomski odnosi. Ekonomija je temeljna dejavnost, ki bistveno vpliva na odnose med ljudmi, porazdelitev moči in bogastva, zgodovinske dogodke ter nenazadnje tudi na kulturo in celo na naše mišljenje kot tako. Lastništvo materialnih produkcijskih sredstev omogoča vladajočim razredom tudi nadzor nad prevladujočimi idejami, vrednotami, načini mišljenja, ki obstajajo v družbi. Marx tu vpelje pojem ideologije, ki označuje dejstvo, da je družbena zavest v razrednih družbah vedno že izkrivljena, lažna zavest, saj izhaja iz parcialnih pogledov in interesov zgolj enega razreda. V samem središču Marxove teorije je predpostavka o družbeni bazi (produkcijska sredstva + produkcijski odnosi) in družbeni nadstavbi (politika, kultura, umetnost itd.), kjer baza določa nadstavbo. Se pravi, da sfera ekonomije kot družbena baza določa splošni značaj družbenih, političnih in duhovnih procesov v življenju.

Odločilno vlogo pri današnjih marksističnih analizah igrajo mediji, saj ima oglaševanje osrednji pomen v napredni kapitalistični družbi. Zagotovijo trenutno zadovoljstvo za odtujene duše, jo odvrnejo od lastne bede in jim z oglaševanjem stimulirajo hrepenenje, ki sili ljudi, da še bolj delajo, da lahko potem denar zapravljajo. Potrošnja vzdržuje ekonomski sistem in odtujenost, ki jo povzroča kapitalizem. Posameznikova zadovoljitev želja postane obsedenost, ki okrepi odtujenost in oslabi občutek za skupnost. Junaki (buržuazni heroji), ki so prikazani v medijih, ponujajo posameznikom neke modele, po katerih se zgledujejo in si tako izoblikujejo določeno identiteto. Za marksiste je glavna funkcija teh junakov in junakinj, da vzdržujejo nek status quo z odražanjem in prikazovanjem kapitalističnih ideologij, in tako obdržijo tudi potrošniško kulturo na visoki stopnji. Pri marksistični analizi je pomemben tudi (Gramscijev) koncept hegemonije. Hegemonija povezuje kulturo v vzorce družbeno nadrejenega razreda. Preseže in tudi vključuje dva koncepta: kulturo in ideologijo. Vladanje temelji na moči in prisili, medtem ko je hegemonija bolj subtilna in ni le strogo politična, ampak temelji tudi na družbeni in kulturni prisili. Gre za dominacijo, nadvlado močnejše države oziroma naroda oziroma ideje nad šibkejšim(-o).

Beri dalje.

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License