Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

družba

Odzivi:

Ni komentarjev

Mojca Bešter · Friday, 31. October 2008 ob 17:45

Današnji način življenja je vse prej kot počasen, umirjen in sproščujoč. Stresno življenje narekuje hiter tempo, ki ga spremlja preobremenjenost z delom in na koncu nam ostane zelo malo prostega časa, časa zase. Kako pa preživljamo prosti čas, kako se sprostimo in umirimo?

Veliko ljudi se »razstrese« na rekreaciji, s športom, še več pa jih počiva pred televizorjem. Občinstvo uporablja televizijo kot orodje v primerih, ko želijo ubežati pred pritiski realnega življenja. Televizija nam ponuja nešteto programov vseh vrst, za vse okuse, od dokumentarnih, informativnih oddaj do nadaljevank, serij in resničnostnih oddaj. Slednje so se v zadnjih nekaj letih usidrale tudi na naših komercialnih televizijah in postale stalnica na dnevnem programu. Resničnostne oddaje so skupek vseh televizijskih žanrov, ki tako lahko zadovoljijo najširši krog gledalcev in si s tem omogočijo visoko gledanost. Njihova primarna naloga je, da zabavajo ljudi. (beri tole)

Podobno zabavljaško vlogo so imele v antičnih časih tudi gladiatorske igre. Rim je v takrat veljal za mesto iger in zabave. Najstarejša oblika rimskih iger so bile sicer konjske dirke, ki so ob praznikih postale pravo ljudsko zbirališče. Tako se je razvil cirkus v fizičnem pomenu. Cirkus je bil v obliki pravokotnika, njegovi krajši stranici sta bili zaokroženi in nesimetrični. Areno je po dolgem v dva dela delil vzvišen zid, ki je omejeval dirkališče. Gledalci so imeli svoj prostor na tribunah s sedeži. Visoke, častne osebnosti so imele del tribun rezerviran. (beri recimo tole)

Iz cirkuških iger so se kasneje razvile gladiatorske igre, ki so potekale do Cezarjevih časov. Prvi boji gladiatorjev so potekali leta 364 pr. n. št. ob pogrebnih igrah Junija Bruta. Boji so bili blažja oblika človeškega žrtvovanja, kot so ga nekoč prirejali na grobovih pomembnih mož. Stoletje in pol kasneje so v izrednih primerih priredili boje gladiatorjev pri javnih igrah. Rimska aristokracija je zelo nerada pristala na ljudski okus in mu je ustregla, če sploh, le pod premišljeno nepriročnimi pogoji. Rimski meščan Kurion je Cezarja prepričal, da mu bo izgradnja kamnitega amfiteatra za gladiatorske igre prinesla dodatno naklonjenost ljudstva in njihovo podporo. Rimsko ljudstvo je bilo v tem obdobju skrajno nezadovoljno, saj je primanjkovalo hrane, veliko ljudi je odhajalo na vojaške pohode in se ne vračalo, kar je povročalo nemire. Ljudstvo je zahtevalo »kruha in iger« in dobili so oboje. Gladiatorske igre so postale stalni program v amfiteatrih vsako nedeljo proti koncu dneva. Začenjali so se z mimohodi, v katerih so gladiatorji pozdravljali cesarja z znanimi besedami: »Ave Caesar, morituri te salutant!« (»Pozdravljen, Cezar, smrti zapisani te pozdravljajo!«)

V bojih so si nasproti stali “tekmovalci” različnih kategorij. Gladiatorji, katerih smrt je množico zaradi stav, sklenjenih pred boji, privedla pogosto v neobrzdano in naelektreno razpoloženje, so bili bodisi obsojenci na smrt, bodisi poklicni borilci, ki so se urili posebej v ta namen, ali vojni ujetniki. Zelo pomembno je dejstvo, da so gledalci lahko oddajali stave, takoj ko so bile izžrebane skupine. Potem, ko so se začeli bojevati in je bil nato eden od gladiatorjev zadet, je množica kričala: »Hoc Habet!« (»Ima ga!«). Občinstvo je lahko izprosilo milost za ranjenca tako, da so stegnili levo roko proti podiju, kjer je sedel cesar, ki je končno odločil o milosti in nemilosti gladiatorja. Volja ljudstva je največkrat vplivala na cesarjevo odločitev, saj je bilo najpomembnejše to, da je ljudstvo zadovoljno. Za pomilostitev je dvignjeni palec obrnil navzgor, palec obrnjen navzdol pa je pomenil gladiatorjevo smrt. Po določenem številu zmag so lahko borilci postali spet osebno svobodni; domnevajo, da so prejeli celo velike denarne zneske, včasih tudi zelo zaželene in častne nagrade.

Na podoben način funkcionirajo resničnostne oddaje, ki spadajo v skupino »izločevalnih« resničnostnih oddaj tipa Big Brother. Kandidati se prostovoljno odrečejo osebni svobodi za določen čas (mesec ali celo leto). Podvrženi so popolni izolaciji od sveta. Na voljo imajo minimalna sredstva za preživetje in so prek številnih kamer pod stoodstotnim stalnim nadzorom »Velikega brata« – gledalcev, ki odločajo o tem, kdo bo ostal in kdo bo odšel. Njihova usoda preživetja je v tujih rokah. Na koncu je prostor le za enega zmagovalca, ki »preživi« vse ostale kandidate in se s ponavadi bogato nagrado (v Sloveniji: 75.000€) vrne v civilizacijo (beri recimo tudi tole).

Nadaljuj z branjem.

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License