Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

družba

Odzivi:

Ni komentarjev

Mojca Bešter · Friday, 31. October 2008 ob 18:45

Pri resničnostnih oddajah pa se takoj pojavi dvom v dejansko resničnost prikazanega. Koliko so te oddaje v resnici resnične, ali so vse reakcije kandidatov pristne, koliko od tega je zaigrano, zmontirano, zrežirano, vse to je vprašanja, ki se porajajo ob besedni zvezi »resničnostna oddaja«.

Ustvarjalci resničnostnih oddaj namreč oblikujejo format, v katerega oddajo postavijo, iz dneva v dan nadzorujejo aktivnosti in s tem oblikujejo okolje, ki so mu kandidati podvrženi. Producenti na avdicijah izberejo točno določene osebe, z določenimi osebnostnimi lastnostmi, ki v aktivnostih in raznih izzivih v oddaji pridejo na plano. Glavni cilj ustvarjalcev takih oddaj je seveda rekordna gledanost in s tem povezana visoka cena reklamnih blokov, ki prinaša dobičke. Gledanost pa si pridobijo s tem, da je v oddaji čim več konfliktov oziroma soočenj med kandidati, kar privablja gledalce pred televizijske ekrane.
Resničnostne oddaje so imele ponekod tudi politični vpliv, saj so v nekaterih avtoritarnih državah predstavljale prvo obliko glasovanja in s tem dovolile neke vrste demokratičnost. Arabski Big Brother je celo podrl določene zapovedi in tabuje arabske kulture, saj so v stanovanju v istem prostoru skupaj živeli moški in ženske.

Da bodo resničnostne oddaje prodrle v naša življenja, so napovedovali mnogi avtorji že pred več kot pol stoletja nazaj. Zelo znan primer je seveda knjiga iz leta 1949 z naslovom 1984 Georga Orwella, ki govori o tem, kako bomo ljudje v prihodnosti nadzorovani prek monitorjev. Prav Orwell je nadzornika poimenoval »Veliki brat«; to ime je bilo navdih za istoimensko resničnostno oddajo. Zelo zanimiv je tudi primer enega izmed delov znane televizijske serije Star Trek z naslovom Bread and Circuses (Kruha in iger) iz leta 1968, v katerem se posadka odpravi na planet, ki je identičen časom, ko je obstajal rimski imperij, le da se uporablja tehnologija 20. stoletja. Prek tamkajšnje televizijske postaje Empire TV prebivalci planeta spremljajo gladiatorske igre in za zmagovalca glasujejo po telefonu. Gledalce se nagovarja z izreki: “To je tvoj program! Ti izberi zmagovalca!”

Tako lahko povežemo dejanske gladiatorske igre izpred dva tisoč in več let nazaj z resničnostnimi oddajami v 21. stoletju. Čeprav povezujem dve časovno tako oddaljeni, nepovezani kulturi, sta med seboj v določenih točkah ne samo povezani, ampak tudi identični.

V obdobju, ko so se začele razvijati gladiatorske igre, je Rim prestolnica takratnega sveta. Prevladuje mestna kultura, fenomen urbanizacije še danes spada med najpomembnejše uspehe v zgodovini osvojitev. Razširitev rimske oblasti na osvojene province povzroči nekakšno prilagoditev; posledica je, da so province začele posnemati Rim v urbanizacijskih ukrepih, umetnosti in ustanavljanju institucij. Zaradi vpada barbarskih ljudstev se Rim kmalu obda z obzidjem in izolira, kar povzroči nelagodje med ljudstvom (pomanjkanje hrane, vojaki odhajajo). Nezadovoljno ljudstvo si želi in na koncu celo napadalno zahteva kruha in iger. Da bi ljudstvo pozabilo na lastne probleme in da bi se vonj po uporu zadušil, cesar odobri gladiatorske igre kot javen in stalen nedeljski dogodek (beri tole).

Današnja, sodobna družba bazira na potrošnji in individualizmu. Ljudje smo pasivni potrošniki, ki omejeno in brezglavo kupujemo, kar nam ponujajo. Vse se vrti okoli oglasov, oglaševanja in kupovanja. Čeprav se zavedamo tega manipuliranja in izkoriščanja, se ne znamo ali morda celo nočemo upreti. Resničnostne oddaje tako mnogim ljudem predstavljajo možnost, da zadevo vzamejo v svoje roke in vsaj za kratek čas postanejo »nevidna roka kapitalizma«, manipulator, ki drži v rokah vse nitke.
Tako kot so cesarji želeli z gladiatorskimi igrami odvrniti ljudi od nezadovoljstva in kritike zaradi propadanja cesarstva, tudi resničnostni šovi pod krinko manipulacije nosijo skriti potrošniški naboj, ki ljudi usmerja v še večjo potrošnjo – navidezno zadovoljstvo.

Možnost glasovanja in s tem vplivanja na končni rezultat ali celo na usodo tekmovalcev ljudem predstavlja veliko zadovoljstvo v obeh družbah. Problemi, nezadovoljstvo, izpadanje ali celo smrt, ki so prisotni v obeh oblikah zabavljaštva, gledalcem izpodriva premišljevanje o svojih lastnih problemih. Skupna točka so tudi okoliščine prostovoljnih in neprostovoljnih kandidatov. Vsi se pod drobnogledom nekandidatov borijo drug proti drugemu. Tisti, ki najbolj zadovolji občinstvo, dobi njihov glas in napreduje po lestvici navzgor, lahko tudi do zmage. Kdor pa gledalcev ne zadovolji, odpade brez izjeme, v rimskih časih celo umre. Kandidati so izolirani pred ostalim svetom in so osredotočeni samo na »preživetje v areni« V obeh primerih zmagovalca čaka nagrada, ki je ponovna svoboda in tudi denar.

Preberi prejšnji del ali Nadaljuj z branjem.

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License