Reflektor

Kot že nakazano, razlike med tema dvema konceptoma so predvsem v (ne)prostovoljstvu. V času rimskega cesarstva so bili gladiatorji vse prej kot prostovoljci. Osebna svoboda jim je bila dejansko odvzeta in bili so izpostavljeni kruti in nečastni smrti. Pri resničnostnih oddajah pa izbor »gladiatorjev« poteka z avdicijami. Kandidate izbirajo po posebnih kriterijih, ki odgovarjajo konceptu oddaje, in predstavljajo možnost za visoko gledanost. Največkrat je motivacija za prijavo na avdicijo slava, ki jo ponujajo resničnostni šovi. Bodi zvezda!

Tudi gladiatorji so bili zelo priljubljeni med gledalci in so imeli določen status prepoznavnosti, a samo v areni, in njihov cilj vsekakor nista bila slava in zvezdništvo. Danes pa ima zvezdništvo poseben status, o katerem sanja skoraj vsak smrtnik. Priljubljenost in pojavljanje v medijih ter seveda s tem povezane velike količine denarja predstavljajo neznanski uspeh posameznika.

Največja razlika pa je v resničnosti. Gladiatorske igre so bile kruta realnost, katere edina montaža-režija je bil dvignjen oziroma spuščen cesarjev palec, pa še to je načeloma ustrezalo izraženi – realni – volji gledalcev. Resničnostne oddaje pa potekajo po določenem formatu, železnem okvirju, ki kandidate usmerja. K dojemanju kandidatov oziroma k dojemanju »prave« resničnosti pripomore tudi montaža in režija, skozi katero gredo posnetki kamer, ki jih potem gledamo na televiziji. Pri resničnostnih šovih ne gre samo za manipulacijo s kandidati, pač pa tudi za zavajanje gledalcev, ki vplivajo na končen rezultat. Volja ljudstva je torej pridobljena na manj transparenten način.

Gladiatorske igre so bile pravi resničnostni šov, brez cenzure, brez montaže. Ljudstvo oziroma cesar, na katerega je imelo ljudstvo velik vpliv, je imelo resnično končno besedo. Jo ima tudi danes?

Kdo pravzaprav odloča, gledalci ali “nevidna roka”?