Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

družba, izbrano, politika

Odzivi:

Ni komentarjev

Urška Jež · Monday, 10. November 2008 ob 12:50

Skoraj mesec dni nazaj sem se znašla v prijetnem pogovoru s Faith Wilding, gostjo festivala Mesto žensk. Vsestranska umetnica, predavateljica na univerzah v Chicagu in Vermontu, aktivistka in še kaj. Predvsem pa sogovornica, ki s svojo zgodovino očara, navdahne in spodbudi k samorefleksiji. Tema, s katero se jo najpogosteje povezuje, je cyberfeminizem, najin pogovor pa se je pletel predvsem o aktivizmu današnjih študentov. Faith je leta 1961 imigrirala v Združene države iz Paragvaja in se nemudoma pridružila velikim študentskim protestom. Danes, pravi, je aktivna predvsem pri spodbujanju svojih študentov, naj se udeležijo političnih protestov, saj je bila sama zaradi protestov in akcij aretirana že tolikokrat, da jo bodo ob naslednji aretaciji posadili na letalo in deportirali. Skratka, očarana nad njeno bogato osebno zgodovino in pogovorom z živo legendo, ki je bila prisotna na vseh velikih študentskih protestih, o katerih beremo v poglavjih zgodovine.

Ob tem se mi je v zavest usidralo vprašanje, kam je izginila pregovorna revolucionarnost študentov. Je sploh res izginila? Ali se je morda samo preselila? Na srečanjih s prijatelji s fakultete, ki postajajo vedno redkejša, vedno znova ugotavljamo, da je našim potem, ki so se razpredle v pisano mrežo aktivnosti, skupno pereče pomanjkanje časa. Za življenje. Za vsakdanje stvari. Za lenobno kavo v popoldanskih urah. Za pogovor brez pogledov na uro in slabe vesti, ki opominja ne preostale dolžnosti tistega dne. Naše vezi so postale splet. Splet kratkih sporočil, pisemc, “g-talkov” in “facebookov”. Kar se dogaja z ljudmi, sklepamo večino časa iz utripajočih napisov v stilu »delam, ko nor«, »pišem«, »zaseden do amena«, »… si želi prostega dne« itd. Svoje delo imam neskončno rada. Na nek bolesten način uživam celo v pisanju razpisov, izpolnjevanju obrazcev, trženju kulture po telefonu (beri: prepričevanju potencialnih sponzorjev, da se kultura izplača) ter pisanju dopisov in desetine, stotine elektronskih sporočil. Vse v ljubezni do vsebin, katerih preživetje je odvisno prav od tega birokratskega dela. Delo kulturnega menedžerja še zdaleč ni tako romantično, kot bi bilo sklepati iz teorije. A pustimo to za kdaj drugič. Čas za spremljanje dogajanja doma in po svetu si uspem običajno utrgati šele tik pred spanjem, saj spokojni mir jutra praviloma grobo prekine zvonjenje telefona. Prepričana v dejstvo, da sem z zgornjim povzetkom lastnih izkušenj opisala vsakdan osemdesetih odstotkov mladih med dvajsetim in tridesetim letom, se torej sprašujem: kje in kdaj pride čas za revolucionarnost?

Revolucija terja čas. Za rast idej, za zorenje, za organizacijo. Predvsem pa zahteva maso ljudi. Poraja se mi torej dilema: je revolucionarnost današnje mladine res ugasnila, ali je le prebegnila iz realnega v virtualni vsakdan? Dnevno v naše spletne nabiralnike prihajajo pisma, ki nas pozivajo k aktivnosti. K borbi za prave ljudi in boljši jutri. Komunikacija s pomočjo sodobnih tehnologij. Lahko, vendar se v tej točki zgodi ključni preobrat. Le nekaj klikov z miško in peticija je poslana, o krivici je obveščena stotnja isto mislečih, postanete član skupine, ki podpira boj za pravice škrlatnega nosoroga ali … Kolikokrat sporočila res preberemo do konca? Ni v stiski časa pogosto dovolj močna referenca že pošiljatelj sporočila? Sta torej pomanjkanje časa in počasno polzenje sodobnih tehnologij v vse pore naših življenj tista, ki sta spremenila obliko protesta? Ga morda ugasnila z zbujanjem lažnega občutka, da smo s posredovanjem elektronskega sporočila dejansko nekaj naredili. Naredimo torej nekaj resničnega zase, da bomo lahko delali skupaj za boljši jutri. Začnimo jemati čas kot dobrino, se boriti zanj in ga rabiti racionalno. Za stvari, ki so pomembne. Za ljudi, ki so tega vredni. Podarimo si najprej revolucijo pravega življenja. Borimo se za resnično življenje in ne pustimo, da nas tekma s časom, tekma s samimi seboj, oropa revolucionarnosti v nas.

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License