Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

film, izbrano

Odzivi:

2x komentirano

Urška Jež · Monday, 24. November 2008 ob 11:13

Eden mojih prvih spominov spoznavanja kulturnih biserov prestolnice ob prihodu na faks je povezan z Liffom. S tem, da so kolegi s fakultete tedne pred pričetkom festivala delali strateški načrt, kako v desetih dneh videti čim več filmov in kako si zagotoviti karte za izbrane filme. Nekateri med njimi so se skorajda preselili v Cankarjev dom. Sama sem se s festivalom spoznavala počasi. Vsako leto sva si postajala malo bližja. Imela sem priložnost postati del zakulisja tega orjaka in prav tam pridobila svoje prve »festivalske« izkušnje. Ga preučila v detajle, ko sem o njem pisala diplomo. In ga seveda vzljubila. Na čisto svoj način. Najprej zaradi vsega, kar predstavlja z vidika kulturnega projekta. Šele nato zaradi filma, ki je moja relativno nova ljubezen.

Prav zato se nanj vsako leto odpravim z drugačnimi občutki kot ostalih štirideset tisoč obiskovalcev. Moj pogled pokuka tudi v kotičke, ki jih slepi svetloba iz projektorja in povprečnemu obiskovalcu ne padejo v oči, če je film zanimiv, projekcija tehnično dovršena, podnapisi tekoči, sosed miren in oseba vrsto naprej ravno prav visokorasla, da ne moti pogleda na platno. Ko pride v mesto Liffe, se govori o filmu. O avtorjih, ki obiščejo Ljubljano in nas očarajo. In razočarajo.

Jaz razmišljam o trudu organizatorjev. O spretnih rešitvah in spodrsljajih. O sponzorjih. In o obiskovalcih. Kaj jih pritegne. Kdo so ti ljudje. Kaj jim pomeni film. In to sem se v tem letu na žalost morala vprašati že prevečkrat. O njihovem odnosu do filma. O ljudeh, ki delajo v dvoranah. O biljeterjih. Pa pojdimo od začetka. Zgodba obiskovalca se začne s predstavitvijo programa. Sledi izbira filmov. Po mestu letos završi vest, da je Liffe razprodan. Da se za večino filmov karte dobijo le še ob najbolj nemogočih urah in na najslabših sedežih. Sama se zaradi dela niti nimam časa strateško oborožiti z vstopnicami, zato se na projekcije odpravim na poti iz službe kar tako, »na slepo srečo«. In ta me letos nagrajuje, saj sem videla nekaj res dobrih filmov. Ki pa niso bili nikoli razprodani. Dvorana nikoli polno zasedena. Karte na voljo še nekaj minut pred projekcijo. Je Liffe res poln ali je le »in«? K tej misli me je grobo napeljala kultura obiskovalcev. Prav na vsaki od projekcij, ki sem jih obiskala, so bili filmi grobo pretrgani. Luči v dvoranah se prižgejo takoj, ko se konča zadnji kader. Ljudje vstajajo s stolov še preden se na platnu pojavijo prvi napisi. Mar to ni del filma? Kako lahko po filmih, ki odpirajo nove poglede na svet, na kulture, iz katerih prihajajo, na dogodke iz zgodovine, na filmsko umetnost, odideš iz dvorane brez trenutka za kontemplacijo? Brez poklona ustvarjalcem, ki ga izraža vztrajanje do konca. Do zadnjega napisa.

Poraja se torej vprašanje, kdo je bil obiskovalec Liffa pred petimi leti in kdo je obiskovalec danes. So nas kinematografski megalomani res oropali kulture gledanja filmov? Je hollywoodska filmska industrija res izničila spoštovanje do avtorja? Še pred tednom dni bi si upala trditi, da ljudje derejo na Liffe zaradi filma. Danes sem v dvomih. Je Liffe postal dogodek, kjer si vsak lahko utrga delček glamurja? Postane »in«, ker je bil del festivala. Je ogled filmov na Liffu postal trendovski dogodek, ki ga preprosto ne smemo zamuditi? Kaj je tisto, kar ovije mesto v festivalsko vročico? So to filmi, ali zgolj potreba, da lahko prav vsak izmed nas potrdi, da je bil del festivala? Da je postal del filmskega glamurja, četudi zgolj z obiskom filma. Je biti del Liffa postal skonstruirani prestiž, kot je prestiž biti del festivala v Cannesu ali Berlinu? Smo res pozabili, da je bistvo filmskega festivala FILM? Je Liffe postal želja po glamurju na domačih tleh, ki vsako leto vročično zajame mesto? Nas trese želja po glamurju, ki ga opazujemo na platnih multipleksov, ali smo samo pozabili, kako pokazati filmu spoštovanje?

Kakorkoli… V mestu vlada festivalska vročica. V mestu je Liffe. Vsak si lahko na svoj način utrga drobec filmskega življenja. Mene pa trese druga festivalska vročica. V mesto prihaja nov festival. Prihaja Animateka. Naša. Festival, ki ga obiskovalci obiščejo s srcem. Festival, kjer sta domačnost in toplina na prvem mestu. Glamur… Glamurozen je program. Se vidimo!

Odzivi na ta prispevek - 2x komentirano:

  1. Urska, zelo dober komentar, saj izpostavi nekatera kljucna vprasanja, ki sem si jih letos tudi sama zastavljala. Se dodatno pa pritegne tvoj insajderski vpogled.

  2. Urška že ve kaj govori! Ker dobro dela z Animateko in se je učila pri LIFFu, ki sem prepričan, da je ni mogel pozabiti.
    Res je, da ‘festival’ ponuja mnogo več kot svoj progam, a mase ljudi ne prevzame vsaka festivalska ponudba. ‘Mednarodni festival’ pa je nekaj, k čemur magnetizira množice. Na žalost. Stopiti na novo preprogo (pa ne rabi biti ravno rdeča) v preddverju in se pomuditi v gneči pred dvoranami … ob tem nenazadnje res ni važno kdo je avtor filma – groza!

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License