Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

film, izbrano, projektor

Odzivi:

1x komentirano

Andrej Urbanc · Thursday, 22. January 2009 ob 10:00

Je film, ki bi bil upravičeno užaljen, če bi mu kdo rekel lahkoten in odšel. Čeprav gre za simpatično romanco, je kompleksen ravno prav, da ne mori, a da misliti, in ne pripoveduje, pač pa se pogovarja z gledalcem.

Vicky Christina Barcelona je film o strasti in ljubezni. In o vprašanjih. Je ljubezen to, da si dva zaljubljenca delata načrte za življenje? Ali to, da je življenje v svojem načrtu dva zaljubilo? Morda to, da vztrajaš samo zato, ker se bojiš biti sam? Ali tisto, kar čutiš ob spominu na nek vikend dolgo nazaj? Je ljubezen del strasti ali obratno? Je ljubezen možna brez strasti, in strast brez ljubezni? Sta to sopomenki ali je med njima razlika komplementarnih delov skupno višje vsote? Ljubezen za eno noč ali za tisoč in eno noč? Ali je to potem že strast? Misliti ljubezen je sicer paradoks: racionalizirati je treba neracionalno. Oziroma, je ljubezen lahko racionalna?

Vsa taka vprašanja je Woody Allen zavil v štiri glavne like, zdi pa se, da Vicky (Rebecca Hall) premore največ zanj značilnih intelektualnih klepetavosti, ki vijugajo od humorja do resnih razlogov za premislek. Vicky je lik, ki pooseblja ljubezen “načrtovanja”, in ki ji zaradi življenjske nepredvidljivosti (nikoli ne veš, koga boš srečal za vogalom) “načrt” seveda pade v vodo. Ima čas za sprotno refleksijo dogajanja in ljubezen govori. Christina (Scarlett Johansson) točno ve, da nikoli ne veš, koga boš srečal za vogalom in ljubezen prakticira. Ve tudi, kaj noče, in je skoraj protipol Vicky, ki ima to, kar hoče, točno splanirano. Maria Elena (Penélope Cruz) je umetnica, lik strasti, vročičnosti, nervoze, ritma, divjosti, samouničevanja in hkrati točno življenja. Ljubezen čuti. In končno, Juan Antonio (Javier Bardem) je vse to. Javier Bardem je Barcelona.

Barcelona je mesto, kjer na večerjo hodijo ob polnoči. Ima svoj poseben umirjen, a strasten topel ritem, ima Mirója in Gaudija. Barcelona so barve njenih slikarjev, zasanjanost pesnikov, oblike kiparjev, melodije kitaristov. Prime te za roko in že tečeta, spusti te, da se vrtiš sam in spusti spet nazaj do sebe. Gane te in je lahkotna. Ustvarjalna in neukalupljena. Skozi ritem, ljudi, strast in življenje Barcelone tudi film postaja Barcelona. Pridobi njen ritem, ljudi, strast in življenje.

Ljubezni in strasti v premislek film ponudi veliko. Ponudi, ne pokaže ali dokončno izreče. V možnostih ljubezni, ki jih poosebljajo liki in njihove zveze, je prostor za dialog z gledalcem. Ravno prav dinamičen tempo pušča prostor za razmislek, a kitare pesmi “Barcelona” (Giulia y los Tellarini) hitro nazaj prevzamejo glavno vlogo, da se pogovor lahko nadaljuje.

…Tudi kam drugam od ljubezni. Je morda v časih padlih angelov, mnogoterih identitet in globalizma prostega trga preveč smelo, če rečem, da je to tudi film o tem, naj Evropa ostane Evropa s svojim spraševanjem, iskanjem, umetnostjo, inteligenco? In če to skozi film v in o glavnem mestu take Evrope pove Američan, potem je morda res čas. Za ljubezen.

Odzivi na ta prispevek - 1x komentirano:

  1. film je točno to kar si napisal…lepo zajeta poanta, ki je več kot odlična…

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License