Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

poetična kolumna

Odzivi:

Ni komentarjev

Maruša Štibelj · Tuesday, 17. March 2009 ob 13:41

Kdaj postaneš velik?

Zame je čas otroštva bil in še vedno je čaroben. Brezkrbnost vsakdana in raztrgane hlače, to so stvari, ki se jih rada spominjam. Vse se mi je zdelo mogoče in v sebi sem čutila moč, ki jo počasi z leti izgubljam. Če bi ljudje jemali otroke za pametnejše, bi svet doletela veliko bolj blaga usoda. Na koncu vseh koncev ugotoviš, da so le oni bitja, ki v vsej svoji nevednosti vejo veliko več kot ostali. Iskrenost jim ne dela težav, prav tako se ne obremenjujejo s svetovnimi problemi. Nekateri bi temu rekli naivnost, a vendarle temu ni tako. Stati brezskrben sredi reke v maju in loviti zlobne pirate je v tistem trenutku tvoj glavni cilj na tem razburkanem planetu. Takrat sije skozi tebe in tvoji prijatelji, ki so kljub svoji majhnosti videti veliki, ti stojijo ob strani. 1, 2, 3 napad! Kasneje v življenju napadaš na drugačen način. Ne žene te srce, pač pa zver ki hrepeni po vsem in hkrati ničemer.

Zakaj bi torej odrasli?

Ker moramo. Življenje otroka nam namreč ne bi postavljalo ovir, v katerih vidimo zmago. Zmago nad samim seboj.

Včasih si zaželim za vedno ostati otrok. Otrok cvetja z lepimi mislimi na vedno boljšo prihodnost. Rada bi… preprosto bi rada. Tega že davno ne zmorem več. Želeti si nekaj in hkrati biti popolnoma prepričan da boš to tudi dobil. Seveda ne brez truda. Tudi pri otrocih je potreben. Takrat ko si majhen, se ti vse ovire zdijo se večje, zato si še bolj izpopolnjen, ko jih premagaš.

Deček z golobico

Res pa je, da se odrasli zavedamo bolj. A kaj nam to pomaga?
Kje je svet zaupanja, naivnosti, breztežnosti? Skrit je v otrocih. Tako veliko bi se lahko naučili od njih, navsezadnje smo tudi sami bili eni od njih..

Radovednost, ki preseže ves razum. Navdušenje ob vsaki novi stvari. In ponos ob odkritih misli. Skrivnost otroštva ostaja nerazrešljiva.

Vsak ga doživi le enkrat in vsak ga izkoristi do potankosti, če mu je le to dano.

Zatorej bodimo otroci in pozabimo na otročarije odraslih. Otročje še nikoli namreč ni opisalo otroka. Stari in sivi si sezimo v objem, tak kot je bil v otroštvu tisti pravi s pravim prijateljem. Povejmo si stvari, ki so preproste in ne izbirajmo besed zanje.

Kdaj torej postaneš velik? Ko si to sam želiš.
Jaz izberem nikoli.

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License