Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

film, izbrano, projektor

Odzivi:

2x komentirano

Mojca Bešter · Wednesday, 1. April 2009 ob 11:00

Kako daleč bi šli, da bi zaščitili skrivnost? Bi skrivali, lagali ali celo ubijali? Film Bralec odgovori pretresljivo in šokantno.

Bralec

Na začetku filma spremljamo najstnika Michaela Berga (David Kross), ki se zaljubi v dvakrat starejšo žensko Hanno Schmitz (Kate Winslet). Z njo preživi vroče, strastno poletje. Ona ga vpelje v spolnost, čutnost in vznemirjenje, on pa jo zabava z glasnim branjem različnih romanov, dram in pesmi. Njuna zveza je lahkotna, na nek način prisrčna, vendar nekega dne Hanna spakira kovčke in odide. Brez slovesa.

Njuni poti se zopet združita v Michaelovih študentskih letih. Kot študent prava gre v okviru seminarja opazovat sojenje proti skupini nacističnih stražark iz taborišča. Med njimi je tudi Hanna. Njena temna preteklost ga prizadane, še posebej dejstvo, da mu je to skrivala. Še večji šok pa doživi, ko odkrije njeno skrivnost, saj ugotovi, da bi jo lahko rešila zapora. Vendar ne, Hanna je preponosna in tako obsojena na dosmrtno ječo. Michael se na nek način počuti izdanega in z njo prekine vse stike.

Zadnji, tretji del filma, pa pokaže Michaela, ki mu propadel zakon ponovno usmeri misli na Hanno. Kljub temu, da ve, da je v zaporu, je nikoli ne obišče, vendar njun odnos obnovi preko kaset. Zopet ji začne brati in ji posnete romane pošilja v zapor. Ko Michael prejme klic, da bodo Hanno pogojno izpustili iz zapora in da je on njen edini kontakt, jo obišče in tako se še zadnjič srečata.

Film, ki je posnet po romanu Bernharda Schlinka Der Vorleser (1995), se dotakne več tem, ki so tako ali drugače tabuizirane. Vsekakor Michaelov in Hannin odnos na začetku kaže na pedofilijo, saj je on star komaj petnajst, ona pa več kot trideset. V filmu je tudi prizor, ko ga vprašajo, če je bilo njegovi mami, s tem mislijo Hanno, kosilo všeč, kar doda zvezi tudi pečat incesta. Ženska in otrok, mama in sin. Vendar ko njuno zvezo ne gledamo le površinsko, le od zunaj, vidimo, da se dejansko imata rada. Michael in Hanna se ljubita, sta strastna in čutna. Zakaj potem končata? Zakaj Hanna odide? Mogoče zato, ker spozna in dovoli, da starostna razlika pride med njiju ter se tako ustraši in raje odide? Mogoče? Vsekakor njuna zveza in njen odhod na Michaelu pustita velik pečat. Skozi cel film gledamo, kako fant, mladenič in na koncu zrel moški, bije notranje boje in ne more pozabiti prve in edine prave ljubezni.

Posledice druge svetovne vojne, holokavst in nacizem, pa so teme, ki odprejo druge tabuje in problematike. Hanna kot stražarka v taborišču, pripadnica SS enot, je na zatožni klopi, kjer ji sodijo za nacistične umore. Situacije, ki jih opiše v zagovor, so že slišane. Seveda ni vedela, da jih pošilja v plinske celice, seveda ni vedela, da ona odloča, kdo umre in kdo ne, saj je upoštevala le navodila njenih nadrejenih, kakor so ji ukazali. Je nevednost res lahko izgovor? Pri tako občuljivem vprašanju kot je holokavst? Močna je Hannina izjava na vprašanje sodnika, kaj misli in kaj čuti sedaj, ko vidi kakšne posledice nosijo njena dejanja, ko odvrne: “Ni važno, kaj mislim, ni važno kaj čutim. Mrtvi so še vedno mrtvi!”

Vendar je tu tudi catch. V tem drugem delu filma, na sojenju, Michael in gledalci, spoznamo njeno skrivnost, ki je tako majhna, a tako velika, da spremeni vse. Spremeni njeno krivdo v razumevanje. Hanna postane žrtev sistema. Skrivnosti se tako sramuje, da raje prevzame odgovornost za vse in odide v ječo, kot da bi razkrila del sebe.

Kate Winslet

Definitivno je poleg zgodbe, ki je več kot odlična, pomembna tudi igra. Glavno vlogo je režiser Stephen Daldry dodelil Kate Winslet, ki je najprej vlogo zavrnila, ker se je križala s projektom Krožna cesta in je vloga Hanne tako pripadla Nicole Kidman. Nicole je z Daldryem sodelovala v njeni oskarjevski predstavi Virginie Woolf v filmu Ure do večnosti (The Hours, 2002), vendar pa je pri Bralcu odnehala zaradi nosečnosti, zato je bilo vabilo k projektu ponovno poslano Kate, ki je v drugo vlogo sprejela. Ranljivost, odločnost, ljubezen, strah, tesnoba, odkritost, upanje, predanost in še kaj so čustva in vrline, ki jih Kate projecira preko Hanne. Že z več vlogami je dokazala in pokazala, kako velika igralka je ter kako širok spekter likov in čustev se skriva v njej. Piko na i je dodala z likom Hanne Schmitz. Mnogi so ji očitali njeno ponovno goloto v filmu, češ da je nepotrebna, vendar se s tem ne strinjam. Goli prizori so diskretni, intimni in zgodbi filma primerni. Lik Hanne je kompleksen in ne popolnoma razumljiv, saj glede nje in njenih dejanj ostajajo odprta vprašanja. Zakaj je prišlo do njene skrivnosti? Zakaj odide? Zakaj se naveže na petnajstletnika?

Michael je bolj transparenten. Njega poleg Hanne zaznamuje tudi družina s strogim očetom in poslušno materjo, ki zanj predano skrbita. Mladega Michaela igra David Kross, mlad nemški igralec, ki je liku doprinesel najstniško naivnost, zmedenost, občutljivost in šarm. Komaj osemnajstletni David odigra intimne prizore s Kate, ki je stara triintrideset, s strastjo in poželenjem. Njegova čusta so močna. Čutimo navdušenje, odkritost, ljubezen in razočaranje ter žalost. David Kross je s svojim likom Michaela naredil odlično izhodišče Ralphu Fiennesu, ki je igral odraslega Michaela. Ralph Fiennes, kljub močni Kate Winslet, ne ostane neopažen. Njegov Michael je na začetku zadržan, racionalen, a se kmalu sprosti in ponovno pokaže strast in veselje. V Shindlerjevem seznamu (1993) je Fiennes odigral krutega nacista Amona Goetheja, ki brez vesti ubija, v Bralcu pa igra popolno nasprotje, čutečega in plašnega Michaela.

Že omenjeni režiser Stephen Daldry se lahko pohvali s tremi nominacijami za oskarja za filme Billy Elliot (2000), Ure do večnosti (2002) in tudi Bralca (2008). Podobno kot v Urah do večnosti, je tudi v Bralcu film razdeljen na tri dele, tri obdobja, ki jih kamera Daldryja vodi odlično. V vsakem kadru pokaže več podrobnosti, ki jih na koncu filma, kot sestavljanko, sestavimo v celoto. Njegovi filmi, tudi Bralec, delujejo epsko, saj prizori tečejo počasi in umirjeno. Kljub nedinamičnosti niso dolgočasni. Daldryevi filmi ti počasi, a vendar, zlezejo pod kožo.

Edino, česar ne razumem, oziroma je zame moteče, je jezik. Zakaj je film posnet v angleščini z nemškim naglasom? Glavni vlogi odigrata angleška igralca, ki sta se morala naučiti nemškega naglasa, ostali nemški igralci pa so morali govoriti angleško, seveda z nemškim naglasom. Zakaj ni posnet v nemščini? Film je posnet v Berlinu z nemškimi igralci, govori o nemški zgodovini, v ozadju se pojavljajo različni napisi v nemščini, a vendar govorijo angleško.

Bralec razkrije, da za vsako skrivnostjo leži resnica, zaradi katere lahko podvomiš v vse, kar veš!

Odzivi na ta prispevek - 2x komentirano:

  1. @Mojca:

    odgovor na predzadnji odstavek: delan je za ameriški svet. Z nemščino bi izgubil pol občinstva. Tako pa izgublja na avtentičnosti.

  2. Ja, ok, vendar zakaj se potem truditi z nekimi nemškimi naglasi angleščine?!? Zavedam se, da je to narejeno za občinstvo, ampak kot si napisal, ni avtentično, nekako moti!

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License