Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

poetična kolumna

Odzivi:

1x komentirano

Maruša Štibelj · Tuesday, 27. October 2009 ob 01:00

Oktober. Študentsko življenje zopet dobiva svoj utrip. Spet je čas, da potegnem na plano svoje misli in jih odkritosrčno delim z vami, čeravno verjetno ni prav veliko tistih, ki bi znali razvozlati in osmisliti moje pisarije.

Priznam, včasih se zapletem. No, kar dostikrat se zapletem in takrat nastane gordijski vozel, torej neplodno pisarjenje, ki nima ne začetka in ne konca. No ja, kdo pa rabi konec? Pomemben je začetek. Ne, pomembna je pot. Kje sem že to prebrala? Nejc Zaplotnik, če se ne motim. V tem trenutku vam lahko priporočim njegovo knjigo Pot, v primeru, da je še niste prebrali. No, nameravala sem pisati o toleranci, pa ji do zdaj nisem namenila še niti besede. Torej toleranca.

Zadnje čase ugotavljam, da ljudje postajamo vse bolj nepotrpežljivi. Nepotrpežljivi pri malenkostih, kot so čakanje v vrsti, prav tako pa tudi v odnosih – za katere ne moremo reči, da so mala stvar. Kje so meje naše potrpežljivosti, se sprašujem že zadnje tri tedne, ko relativno mirno prenašam izbruhe prijateljev in kolegov. Je naša toleranca odvisna od človeka, s katerim imamo opravka, ali je bolj povezana s stvarjo, ki se je dotika človeška glava? Seveda smo v prvi vrsti ljudje, kar pomeni, da smo nepredvidljivi in da verjetno za taka vprašanja niti ni pravilnega odgovora. Pa vendar se sprašujem. Če se obregnem ob politiko, smo verjetno vsi enako nepotrpežljivi. Eni zaradi stanja, drugi zaradi večnega razpravljanja v začaranem krogu. Med slednje spadam tudi jaz.

Toleranca

Zadnjič mi je prijatelj postregel z zgodbo, ki se dotika tolerance. Sprehajal se je nekje po mestu, ko je pred sabo zagledal neko petnajstletno dekle, kako meče smeti po tleh. Kot pravi okoljevarstvenik, ji je seveda postregel z vprašanjem: “A tud doma mečeš tkole vse na tla?” V odgovor je dobl le grožnjo, ki ni bila v nobenem primeru tolerantna: “Ja, tud! A hočeš, da ti plesko zalepim!?”

Včasih sem imela občutek, da smo bolj tolerantni do oseb, ki jih ne poznamo. Zadnje čase opažam, da smo netolerantni prav do vseh. Je zato krivo hitenje, ki nas spremlja na vsakem koraku in nimamo niti časa zase, kaj šele, da bi si vzeli minuto za razumevanje drugih? Vse bolj smo impulzivni, vse bolj smo zagledani sami vase. No, pa da ne bom le kritizirala, so seveda tudi lepe izjeme. Izjeme, ki ti polepšajo dan. Zame je dovolj že to, da dan za dnem dobivam potrpežljive obrazložitve sodelavcev, kako deluje računalnik. Sama bi namreč verjetno že desetkrat zavila z očmi.

Ugotavljam, da se je izgubila moja rdeča nit. Verjetno najbrž zato, ker že dolgo nisem napisala nič pametnega, pravzaprav že dolgo nisem napisala ničesar. Na začetku oktobra sem si vsakodnevno pisanje zastavila kot cilj, ki ga v tem trenutku prav nič elegantno prestavljam na november. Ampak bom, obljubim. Torej, naslednjič kaj pametnega.

Hvala za potrpežljivost tistim, ki ste zdržali do konca.

Odzivi na ta prispevek - 1x komentirano:

  1. Se bomo potrudili, da ostanemo tolerantni do čakanja na nove prispevke izpod tvojega elektronskega peresa! :)

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License