Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

družba, izbrano

Odzivi:

Ni komentarjev

Rok Govednik · Wednesday, 28. October 2009 ob 12:24

Skušam odpreti temo s predmetom, ki se mu posveča premalo pozornosti, četudi je vsaj implicitno venomer prisoten. Gnus kot tema javne debate se je odprla zelo pozno, šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, s Susan Miller, ki je v psihoanalizi zagovarjala, da “gnus učinkuje kot organizator, ki ločuje izkustva na dobra in slaba, na zunanja in notranja jazu,” lucidnim člankom Julie Kristeve, kjer je gnus povezan z abjekcijo, ta pa se dogaja kot semiotika polucije. Sam pa bom gnus privedel do moči hierarhiziranja in mu potrdil moč nadzora.

Za odprtje teme o gnusu je sicer najbolj pomemben predvsem eksperimentalni (sicer kognitivni) psiholog Paul Rozin, ki je s sodelavci napisal vrsto člankov in z izsledki pokazal, da obstaja jedrni občutek gnusa naravnan na oralno zaužitje in nato izločanje hrane. “Okus je jedrni čut, usta jedrna lokacija, uživanje in zavračanje (v obliki pljuvanja, bljuvanja) pa jedrni dejanji”. Gnus je torej emocija, ki je naravnana na razvitih predstavah o okuženju in onesnaženju. In gnus ločuje ljudi.

Drek

Morda se zdi, da uvodni stavki ne bodo zaobjeli nadzora, a k temu zagotovo pridem, saj ljudje tudi preko gnusa, in predhodno okusa, oblikujemo medčloveške odnose in distance.  William Ian Miller pa je z delom Anatomija gnusa (1997) pripomogel, da se je o gnusu kot relevantni temi začelo govoriti obširneje; avtor cilja predvsem na odnos gnusa in prezira do konstruiranja hierarhije in nato njun odnos v družbi. W. I. Miller je filozof, publicist in profesor prava na University of Michigan Law School v Ann Arborju.

Za to, da je gnus dobil svoje, sicer obrobno mesto v akademskem diskurzu, sta, pravi Miller, zaslužna dva procesa: (1) splošno rahljanje družbenih norm in (2) oživljanje zanimanja za emocije v najrazličnejših disciplinah. Predvsem slednji proces je še kako vpliven in se je odvijal v osemdesetih letih, kot sem povedal že uvodoma. Gnusa sicer ne moremo primerjati z emocijami kot so zavist, ljubosumje, ljubezen, jeza, strah, obžalovanje, občutek krivde, žalovanje, bridkost in sram, ki kot emocije reagirajo preudarno, že izoblikovano, torej nikoli v hipu, medtem ko je gnus emocija o nečem, odziv na nekaj in kot tak mnogo bolj organski od zgoraj naštetih emocij. A zakaj se nam kaj gnusi? Gnus mora vselej vsebovati posebne misli, vsiljive in trdožive, o priskutnosti tistega, kar je predmet gnusenja. Tako so gnusne stvari, ki prihajajo iz naše notranjosti, torej iz vseh telesnih odprtin. Gnusno pa je tudi nekaj, česar ne poznamo in se nam približuje. Znana je anekdota Charlesa Darwina iz časa, ko se je srečal z domorodci iz vzhodne obale Južne Amerike. Darwin opisuje, kako se mu je nek domorodec približeval, medtem ko je bil sam ravno med obedovanjem. Darwin je čutil nesproščenost, celo tesnobo, ko se je domorodec nenehno približeval, višek, ki je v Darwinu rezultiral z občutjem gnusa, pa je dejanje domorodca v zaključku. Brez zadržkov se je s prstom namreč dotaknil Darwinovega kosila, a kar je zanimivo, da je bil ob tem tudi sam začuden, da “drugi” jedo kaj takega.

Gnus, kot rečeno, vsebuje trdožive misli o zoprnosti tistega, ki je predmet gnusenja. Zelo blizu polju gnusa je torej prezir. Te emocije pa hierarhizirarajo naš družbeni red in postavljajo ‘pravičniške’ potrebe po večvrednosti. Gnus negativno vrednoti tisto, česar se dotakne, in razglaša nizkotnost ter manjvrednost svojega predmeta. Občutenje gnusa posledično izreka zahtevo po večvrednosti tega, ki to občuti in obenem priznava nemoč te večvrednosti pred zmožnostmi oskrunjenja, ki jih posedujejo tisti z dna (storilci gnusnega, torej gnusni).

Tako smo pri razslojevanju družbe na tiste, ki občutijo gnus do nižjestatusnih početij, in – po njihovem mnenju – “gnusne”. Kje je tukaj neposredna povezava na nadzor? Odgovor je lahko kaj hitro tukaj in celo omenil sem ga že: gnus je emocija, ki je naravnana na razvitih predstavah o okuženju in onesnaženju. Gnus od ostalih emocij ločuje izrazit napadalen stil, saj sam idiom gnusa dosledno priklicuje senzorično izkustvo izpostavljenosti nevarnosti, ki jo gnus prinaša, izkustvo prevelike bližine, vonja, videza, dotika gnusnega. Gnus predstavlja takojšnjo ogroženost “čistosti” in zato izkazujemo napadalnost, ko se nam gnusnost približuje in nas ogroža. Tukaj hodi prezir z roko v roki z gnusom, saj človek, ki doživi gnus, objekta gnusa ne doživi kot sebi enakovredno osebo, ampak vedno pod seboj.

Gnus in prezir sta tako lahko orodje, ki ju marsikdo izkoristi za razlog, da kdo ne more, ne sme biti v bližini – da je na distanci, od koder se ga lahko nadzoruje.

Prestavimo se sedaj na stran podrejenih, tistih, ki so prezirani in poglejmo “prezir od spodaj” (prezir do višjih). Ta je lahko zgolj negodovanje, zavist do statusno višje postavljenih. V odnosu do “prezira od zgoraj”, ga “prezirani od spodaj” lahko razumejo kot resnično in pravilno sodbo – postavijo se v položaj ponižanih, osramočenih –, lahko pa nastopi ogorčenje, bojevitost, napadalnost, upor, udar, ki pa za tiste “od zgoraj” nikakor niso zaželeni.

William Ian Miller zelo odkritosrčno poda primer o sebi in zidarju, ki ga je nekoč najel za popravila v hiši. Predstavil je svoj prezir do zidarja, ki do njega ni pokazal spoštovanj. A prezir ni vedno takšen – da preziramo te, ki prezirajo nas –, ob vsem tem je pomembno tudi, da je Miller ob zidarju doživel tudi samoprezir zaradi gotovosti, da v pretepu z njim ne bi mogel zmagati (pomanjkanje telesne moči), počutil se je poženščenega in necenjenega. Tako je lahko v vseh možnih primerih, ki ne vedno iz individualnih preziranj in nespoštovanja do koga ali kaj, pripeljejo do nadvse resnih posledic – “večvredni” lahko iz kateregakoli razloga začutijo, da ne morejo več biti sproščeno brezbrižni (kar pripelje prezir) do nižjih, zato lahko pričakujemo drugače motivirane in konstruirane oblike prezira: rasizem, antisemitizem.

Gnus in prezir sta tako lahko orodje, ki ju marsikdo izkoristi za razlog, da kdo ne more, ne sme biti v bližini – da je na distanci, od koder se ga lahko nadzoruje.

Tu trčimo v koncept nadzora. Kdaj in zakaj nadzoruješ? Ko se nekdo preveč približa, ne vedno samo zaradi nevarne bližine, ki ogroža integriteto skupnosti ali posameznika, temveč zaradi nevarnosti, ki jo bližina prinaša. Kdo so ti, ki so potrebni nadzora? Če vzamemo za primer neko državo v celoti, so tako nadzora potrebni tekmeci-druge države, sodelavci-državljani in sovražniki-vsi moteči faktorji na poti do uspeha, torej prav tako tekmeci kot tudi sodelavci. Sovražno pa je prav tako vse, kar bi lahko pri “višjih” povzročilo samoprezir.

Gnus tako lahko privede izoblikovano podobo čistega, kar bi si želeli imeti vedno blizu. Tako lahko ravno zaradi tega vse, ki izkazujejo nezaupljivo formo, vedenje, nekateri postavijo na distancirano mesto. S tem, ko vedo, da niso blizu, so mirni. Ogorčenje privede, ko se ti “drugi” odločijo premakniti, celo približati tem, ki so jih postavili na obrobje. Oblikuje se politika izključevanja, diskriminiranja, boji in celo vojne. Gnus je morda res impulziven, a znano je, da bi bila ljubezen bolj ali manj nesmiselna, če ji ne bi bilo potrebno premagovati gnusa. Tako gnus nikakor ne more biti sat odločitev o prihodnosti, v družbi, saj je že sam izvor nerazsoden in brez empatije. A na žalost se to dogaja.

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License