Reflektor

Dan je dilemo razrešil tako, da je storil nekaj še bolj nezaslišanega – posodil ji je svoj računalnik in ji povedal svoje geslo. Če bo sedaj Lissa brala njegove knjige, bodo pri Centralni Licenčni Agenciji mislili, da jih je bral on. To je bil še vedno zločin, a SPA ga ne bo samodejno odkrila. Odkrili ga bodo samo, če ga bo Lissa prijavila.

Represija (foto: Igotz Ziaretta)

Seveda, če bo njegova fakulteta kdaj odkrila, da je Lissi dal svoje lastno geslo, bo to končalo študijsko kariero obeh, ne glede na to, za kaj bi Lissa geslo uporabila. Fakultetna politika je bila, da je vsakršno oviranje njihovih sistemov za nadzor študentske uporabe računalnikov disciplinski prekršek. Vseeno je bilo, ali si storil kaj škodljivega – prekršek je bil že poskus oteževanja nadzora nad teboj. Predpostavili so, da to pomeni, da počneš nekaj drugega prepovedanega in ni jim bilo potrebo vedeti kaj je to.

Študentje navadno zaradi takšnih prekrškov niso bili izključeni – vsaj ne neposredno. Namesto tega jim je bil onemogočen dostop do šolskih računalniških sistemov in neizogibno so padli na izpitih.
Kasneje je Dan izvedel, da se je tovrstna univerzitetna politika začela konec 1980-ih, ko so študentje še množično uporabljali računalnike. Pred tem so imele univerze drugačen disciplinski pristop; kaznovale so samo dejavnosti, ki so bile škodljive, ne pa tudi tistih, ki so bile le sumljive.

Lissa Dana ni prijavila SPA. Njegova odločitev, da ji bo pomagal, je privedla do njune poroke, pa tudi do izpraševanja, kaj so ju učili o piratstvu, ko sta bila še otroka. Par je pričel brati o zgodovini avtorskih pravic, o Sovjetski zvezi in njihovih omejitvah tiskanja in kopiranja ter celo originalno ameriško ustavo. Preselila sta se v Luno, kjer sta spoznala druge, ki so prav tako zbežali pred dolgo roko SPA. Ko se je pričela Vstaja Tycho v letu 2062, je univerzalna pravica do branja postala eden njihovih glavnih uporniških ciljev.

Avtorjev pripis

Zapis je bil osvežen leta 2002.

Pravica do branja je bitka, ki se bojuje že danes. Kljub temu, da bo morda lahko preteklo 50 let do tega, da bo današnji način življenja izginil, je bila večina specifičnih zakonov in praks, omenjenih v eseju, že predlaganih. Mnogi predlogi so v ZDA in drugod že uzakonjeni. V ZDA je leta 1998 Digital Millenium Copyright Act vzpostavil pravno osnovo za omejevanje branja in posojanja elektronskih knjig (in tudi ostalih podatkov). Podobne omejitve je leta 2001 z Direktivo o avtorski pravici v informacijski družbi predlagala Evropska Unija.

Do predkratkim je veljala le ena izjema: ideja iz eseja, da bi FBI in Microsoft imela administracijska gesla osebnih računalnikov, ki jih ne bi razkrila uporabnikom, se do leta 2002 še ni pojavila. Danes pa jo že poznamo pod imenom Trusted Computing oz. Palladium.

V letu 2001 je s strani Disneyja sponzorirani senator Fritz Hollings predlagal zakon SSSCA (Security Systems Standards and Certification Act, op. prev.), ki bi zahteval, da je v vsak nov računalnik vgrajena infrastruktura za omejevanje kopiranja, ki je uporabnik ne bi mogel zaobiti. A ideje o uvedbi Clipper čipa ter ideje ameriške vlade o uvedbi obveznega depozita šifrirnih ključev kažejo dolgoročni trend: uporabniku se jemlje zmožnost nadzora nad računalniškimi sistemi. Predlog zakona SSSCA se je kasneje preimenoval v CBDTPA (Consumer Broadband and Digital Television Promotion Act, op. prev.) (razlagajte si kratico kot “Consume But Don’t Try Programming Act” – “bodi potrošnik, a ne poskušaj programirati”).

Leta 2001 so ZDA pričele na podlagi pogodbe o ameriškem prostotrgovinskem območju (FTAA – Free Trade Agreement of Americas) vsiljevati enaka pravila tudi za vse ostale države zahodne poloble. FTAA je eden od t.i. “prosto trgovinskih” pogodb, ki pa je v resnici ustvarjena zato, da poveča vpliv podjetij nad demokratičnimi vladami. Vsiljevanje zakonov, kakršen je DMCA, je popolnoma v tem duhu. Nevladna organizacija Electronic Frontier Foundation zato prosi ljudi, da razložijo drugim vladam, zakaj naj bi nasprotovale takim načrtom.

Vlogo policista SPA, kar je v bistvu kratica za Združenje založnikov programske opreme (Software Publisher’s Association), je zamenjala BSA ali Business Software Alliance. Ta še ni, vsaj zaenkrat, uradna policijska enota, neuradno pa se že obnaša tako. Z uporabljanjem metod, ki spominjajo na nekdanjo Sovjetsko zvezo, poziva ljudi k ovajanju sodelavcev in prijateljev. Kampanja BSA v Argentini v letu 2001 je namigovala, da bodo uporabniki, ki delijo programsko opremo, v zaporu posiljeni.

V času nastanka tega eseja je SPA grozila majhnim ponudnikom dostopa do interneta, naj jim omogočijo nadzor vseh svojih uporabnikov. Večina ponudnikov se je ob grožnjah predala, saj si niso mogli privoščiti bitke na sodišču (vir: Atlanta Journal-Constitution, 1. oktober 1996, D3). Vsaj eden od ponudnikov dostopa do interneta, Community ConneXion iz Oaklanda, se je zahtevam uprl in so ga dejansko tožili. SPA je kasneje tožbo opustila, vendar je nato z zakonom DMCA dobila moč, ki si jo je želela.

Univerzitetne varnostne politike opisane v eseju ravno tako niso izmišljene. Za primer si lahko ogledamo izpis sporočila ob prijavi v računalnik ene od univerz v okolici Chicaga:

To je zanimiv pristop h pravici do zasebnosti: večino prisili k vnaprejšnji odpovedi tej pravici.