Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

družba, izbrano, knjige, kultura

Odzivi:

Ni komentarjev

Matic Ahačič · Friday, 30. October 2009 ob 17:00

Za Dana Herberta se je pot do Tychota začela na fakulteti – ko ga je Lissa Lenz prosila, če ji posodi svoj računalnik. Njen se je pokvaril, in če si ne bo izposodila drugega, bo padla na izpitnem projektu. Nikogar si ni upala vprašati, razen Dana.

To je Dana postavilo pred dilemo. Moral bi ji pomagati – a če ji posodi svoj računalnik, bo morda brala njegove knjige. Razen dejstva, da greš lahko v zapor za mnogo let, če komu omogočiš, da bere tvoje knjige, ga je njena prošnja najprej čisto šokirala. Tako kot vse, so tudi njega od osnovne šole dalje učili da je deljenje knjig grdo in narobe – nekaj, kar počnejo samo pirati.

Poleg tega ni bilo veliko možnosti, da ga SPA – Software Protection Authority (Agencija za zaščito programske opreme) ne bi ujela. Na seminarju o programski opremi se je Dan naučil, da ima vsaka knjiga sistem za nadzor spoštovanja avtorskih pravic, ki Centralni Licenčni Agenciji sporoči kdaj, kje in kdo je prebral knjigo. (To informacijo so uporabljali za lovljenje bralnih piratov, pa tudi za prodajo uporabniških profilov maloprodajnim trgovinam). Naslednjič, ko bo njegov računalnik vključen v omrežje, ga bo Centralna Licenčna Agencija odkrila. On, kot lastnik računalnika, pa bo prejel najhujšo možno kazen, ker ni preprečil zločina.

Od leta 2047 so bile knjižnice, ki so ponujale javen dostop do študijskega gradiva, le še bled spomin.

Seveda, Lissa morda ni nujno nameravala brati njegovih knjig. Morda je želela računalnik le za to, da bi napisala svojo seminarsko nalogo. Toda Dan je vedel, da Lissa prihaja iz družine iz srednjega razreda in si težko privošči plačevanje šolnine, celo prispevka za branje. Branje njegovih knjig bi bil lahko edini način, da bi diplomirala. Razumel je situacijo: tudi on sam je moral najeti posojilo, da je lahko plačal vse študijsko gradivo in znanstvene članke, ki jih je moral prebrati (10% pristojbin za branje gradiv je šlo raziskovalcem, ki so jih napisali; ker je Dan načrtoval akademsko kariero, je upal, da mu bodo tudi njegovi članki, če bodo pogosto citirani, prinesli dovolj denarja, da bo odplačal svoj kredit).

Kasneje je Dan izvedel, da so bili časi, ko je šel lahko kdorkoli v knjižnico in bral strokovne revije in celo knjige, ne da bi mu bilo potrebno za to plačati. Obstajali so celo neodvisni raziskovalci, ki so prebrali na tisoče strani brez državnih knjižničnih dovoljenj. Toda v 1990-ih so tako komercialni, kot tudi neprofitni izdajatelji strokovnih revij pričeli zaračunavati pristojbine za dostop. Od leta 2047 so bile knjižnice, ki so ponujale javen dostop do študijskega gradiva, le še bled spomin.

Seveda so obstajali načini kako zaobiti SPA in Centralno Licenčno Agencijo. A že sami po sebi so bili nezakonite. Dan je imel sošolca pri računalništvu, Franka Martuccija, ki si je prodobil prepovedani razhroščevalnik (programsko orodje, ki omogoča analizo delovanja in popravljanje binarnih računalniških programov, op. prev.) ter z njim preskočil program za nadzor spoštovanja avtorskih pravic pri branju knjig. Toda o tem je povedal preveč prijateljem in nekdo ga je v zameno za nagrado izdal SPA (študente, ki so bili globoko v dolgovih, je bilo mogoče hitro premamiti v izdajo). V letu 2047 je bil Frank v zaporu, a ne zaradi piratskega branja knjig, pač pa zaradi posedovanja razhroščevalnika.

Kljub temu, da bo morda lahko preteklo 50 let do tega, da bo današnji način življenja izginil, je bila večina specifičnih zakonov in praks, omenjenih v eseju, že predlaganih.

Dan je kasneje izvedel, da so bili včasih časi, ko je kdorkoli lahko imel razhroščevalna orodja. Obstajala so celo brezplačna razhroščevalna orodja na CD-jih ali na internetu. Toda običajni uporabniki so jih pričeli uporabljati za izogibanje sistemom za nadzor spoštovanja avtorskih pravic in navsezadnje je sodišče razsodilo, da je to postalo njihova glavna uporaba. To je pomenilo, da so postali nezakoniti, razvijalci razhroščevalnikov pa so bili poslani v zapor.

Programerji so še vedno potrebovali razhroščevalna orodja, toda proizvajalci teh orodij so od leta 2047 prodajali samo označene kopije in še to le licenciranim in uradno zapriseženim programerjem. Razhroščevalnik, ki ga je Dan uporabljal pri pouku računalništva je bil zavarovan za posebnim požarnim zidom in ga je bilo mogoče uporabiti le za šolske naloge.

Sisteme za nadzor spoštovanja avtorskih pravic je bilo mogoče zaobiti tudi z namestitvijo prilagojenega jedra operacijskega sistema. Sčasoma je Dan izvedel, da so okrog začetka 20. stoletja obstajala prosta jedra operacijskega sistema ter celo popolnoma prosti operacijski sistemi. A ne samo, da so bili nezakoniti, tako kot razhroščevalniki, celo namestiti jih ni bilo mogoče, ne da bi poznal administratorsko geslo svojega računalnika. In tega vam seveda nista povedala ne FBI, niti Microsoftova tehnična podpora.

Dan je zaključil, da ne more preprosto posoditi Lissi svojega računalnika. Toda hkrati ji tudi ni mogel odbiti prošnje, saj jo je ljubil. Vsaka priložnost, da je govoril z njo, ga je navdala z veseljem. In to, da je za pomoč zaprosila njega je pomenilo, da morda tudi ona ljubi njega.

Strani: 1 2

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License