Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

film, izbrano, projektor

Odzivi:

Ni komentarjev

Nina Cvar · Friday, 13. November 2009 ob 18:06

… kot subtilna kritika nekega zgodovinskega trenutka.

Minimalistično newyorško stanovanje, odeto v bledikave pastelne barve. Mlado dekle za prenosnim računalnikom, za njo pa slika starejše ženske – spoj intimnega na eni in prisile družbenega, potrošniškega imperativa večne mladosti na drugi strani.

S pričujočim statičnim kadrom, ki se zlagoma izlije v nočne kulise ameriškega velemesta, Soderbergh s pomenljivim postankom kamere na zrcalni podobi napisa »public« napove skorajda antropološko, predvsem pa emsko študijo nekega zgodovinskega trenutka. Pri tem je ameriški »auteur« luciden, a ne vsiljiv, pri čemer pa se zdi, da središčno snov obravnava na sledi romaneskne dediščine F. Scotta Fitzgeralda. Ameriški oziroma globalni subjekt Soderbergh namreč postavi v kontekst sodobne kapitalistične družbe, ki jo vseskozi označujejo ciklični vzponi in padci ekonomije, skupaj z njimi pa (pro)padli gatsbyjanski ideali.

Iz Platonove votline

V nasprotju s Fitzgeraldom pa Soderbergh svoje fabule ne gradi na neposredni tragičnosti naslovnega lika, temveč na površinskih odnosih tekoče moderne 21. stoletja, ki ustrezajo spremenjenim libidalnim potezam sodobnega subjekta. Ta nenehno lebdi med neonskimi napisi blagovnih znamk in patološko željo po njihovi akumulaciji.

Da bi pokazal na njegovo izpraznjenost, nenazadnje pa tudi na njegovo simptomatiko, se režiser zateka k nelinearni, elipsasti narativni strukturi zgodbe o enaindvajsetletni Chelsea. Ta je dekle na poziv za newyorške bogataše, njeno življenje oziroma življenjski slog pa postopoma razkriva novinar, ki o dekletu piše prispevek, in kot tak pravzaprav zaseda režiserjevo preiskovalno vlogo.

Psihični ustroj subjekta sodobne realnosti se gledalcu morda še najbolj eksplicitno izriše v Soderberghovi vpeljavi Resnaisove tehnike neujemanja besede in podobe. S tovrstnim pristopom, ki ga je Resnais sicer uporabil v Lani v Marienbadu (L’année dernière à Marienbad, 1961, Alain Resnais), Soderbergh uspe pokazati na vrzel med naslovnimi liki in obdajajočo realnostjo, vključujoč tematiziranje manka kohezivnosti do njihovih lastnih jazov. Z izrazito novovalovsko estetsko rešitvijo pa ameriški režiser med drugim tudi uspešno podčrta »mrtve trenutke« konca laissez-faire ideologije, ki je prvenstveno temeljila prav na brezdanjih iluzijah.

Neusmiljeno razbijanje iluzij ob čeri krute realnosti post recesijske pustinje avtor legendarnega neodvisnega filma, Seks, laži in videotrakovi, (Sex, Lies and Videotapes, 1989, Steven Soderbergh) skoncentrira v Chelseinem portretu. Slednji se pred gledalčevimi očmi naslika postopoma, kot kolaž, ki kot tak vnovič uspe afirmirati shizofrenost sodobnega subjekta, vseskozi uhajajočega iz Soderberghove RED ONE digitalne kamere. Ta, vržen v opustošeni svet recesije, v katerem so kapitalistični odnosi menjave še dodatno zaostreni, občuti negotovost in strah, ki sta ekranizirana v spolnosti – prek Chelseine poklicne dejavnosti. Kar še zdaleč ni naključno. Gre namreč za osrednji dispozitiv oblasti, ki konstantno, zato da bi nadzirala populacijo, spodbuja prav diskurz o spolnosti, s čimer ta postane prvovrstna šifra individualnosti, ki po Foucaultu omogoča analiziranje in hkrati dresiranje.

A Soderbergh se reproduciranju tovrstnega produkta bio-oblasti, odlično koloniziranega s strani korporativnega kapitalizma, izmakne z uporabo brechtovskega potujitvenega učinka. Z njegovo uporabo v prvi vrsti tako opozori na vdor potrošniške logike v sfero intimnega, v drugi instanci pa poda svež, nepretenciozen filmski verité dokument zgodovinskega trenutka, v katerem so se ene iluzije razblinile, druge pa se še niso uspele preriniti na pladnje večinskega ideološkega aparatusa. Chelseina življenjska zgodba – pri tem ni toliko pomembna dekletova poklicna dejavnost sama na sebi, temveč tipi odnosov, ki jih znotraj nje ta tvori, vključujoč njeno zasebno življenje – je tako subtilna sociološka metafora ali še bolje, nemoralizirajoč kritični komentar zapacanih ostankov predrtega balona iluzorne kapitalistične gotovosti, katerim očitno še kar ni in ni videti konca.

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License