Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

film, projektor

Odzivi:

Ni komentarjev

Mojca Bešter · Friday, 20. November 2009 ob 11:00

Slovenka, film Damjana Kozoleta, je navdušil občinstvo na Sarajevskem filmskem festivalu in svetovne kritike, domače občinstvo pa je raztrgano na dva dela.

Slovenka

Film prikazuje Aleksandro, 23-letno študentko angleščine, ki se za boljši denar na skrivaj prostituira. Njena starša sta ločena, in tako živi sama z očetom, ki ga ima zelo rada, z mamo pa imata odtujen odnos. Življenje v Ljubljani, kjer študira, si želi izboljšati, in tako si s prostitucijo omogoči neodvisnost in stanovanje. Seveda njene skrivnosti ne pozna nihče in Aleksandra dela vse, da tako tudi ostane. Red se zaplete, ko jo odkrijeta dva zvodnika, ki jo želita vzeti pod svoje »okrilje«, in ji grozita celo s smrtjo, a jima pobegne. Zateče se k bivšemu fantu Gregu, ki je ne more preboleti in zanjo zapusti ženo ter od Aleksandre želi resno zvezo. Po naključju Grega izve, kaj Aleksandra počne, in ostaja samo vprašanje časa, kdaj bodi vsi izvedeli, kdo se skriva pod šifro Slovenka.

Slovenka je osmi celovečerni film režiserja Damjana Kozoleta, ki se je pod vse podpisal tudi kot scenarist. Gledalcu ne da vsega, kar napoveduje. Vsi imamo skrivnosti, res je, vendar bolj realne skrivnosti. Pri Slovenki je več motečih dejavnikov. Najprej je tu zgodba, ki ne funkcionira, ni realna in se z njo ne moremo poistovetiti. Zakaj se kljub očetovi podpori, sicer le z nekaj sto evri na mesec za najemnino, odloči za nakup dragega stanovanja, ki jo pahne v kredit in dolgove, zaradi katerih se mora prostituirati? Res je, da se mora marsikdo podati na takšno pot, da lahko preživi, vendar zaradi drugačnih razlogov. A tudi če pustimo odprte možnosti, da lahko nekoga samo želja po neodvisnosti pahne v prostitucijo, ne funkcionira najemanje kredita. Vsi namreč vemo, da študent brez redne zaposlitve ne more priti do takšnega kredita. V Sloveniji ni banke, ki bi ti dala takšen kredit brez zagotovila rednega odplačevanja. Ampak tudi to lahko damo na stran, saj je film fiktiven in zgodba lahko deluje širše od realnih družbenih okvirjev.

Tudi igra ni prepričljiva. Pohvale in pozitivne kritike me presenečajo, sama se namreč ne strinjam, da Nina Ivanišin kot Slovenka izstopa in da je njena igra dih jemajoča. Nina je preveč statična. Kljub temu, da igra hladno, preračunljivo in manipulativno Aleksandro, od nje dobimo le resen obraz, ki je skozi cel film enak. Mogoče je kriva tudi režija, saj s predolgimi close-up posnetki predolgo gledamo le njen prazen obraz, ki nam ne pokaže in pove dovolj, da bi tej hladnosti in zagrenjenosti tudi verjeli. Njena čustva, ki naj bi jih pokazala, kot so strah, ko visi z balkona ali ko beži pred zvodnikoma, so neprepoznavna, so konstantno enaka. Z izjemo Petra Musevskega in Uroša Fürsta tudi preostala igra ni omembe vredna. Kot ponavadi smo priča gledališki igri, brez strasti in občutka realnosti. Peter Musevski je najboljši, saj igra toplega, ljubečega in zaščitniškega očeta. Njemu verjamemo, da je srečen in nesrečen, da je razočaran, zaskrbljen, jezen in depresiven.


Kljub temu, da vloga Grege ni dobro napisana, je Uroš Fürst dober. Pokaže svojo obsesivno, zaljubljeno plat, a zaradi zgodbe in režije ne vemo od kod izhaja. Njun odnos z Aleksandro je slabo razdelan, saj ne vemo, zakaj mu dolguje denar, od kod njuna zveza in ljubezen.

Igra je vsekakor največji problem v vseh slovenskih filmih, saj so naši igralci izobraženi le za gledališko igro, ki je zelo drugačna od filmske. Pri filmu se ne sme pretiravati in ne sme biti preveč neizrazit. Igra mora biti realna, biti mora kot odlomek iz resničnega življenja, kjer ni umetnih pavz in praznih pogledov ter nerodnih premikov. Dialogi so velikokrat odigrani zelo nenaravno in nerealno.

Slovenka

Problem slovenskega filma je tudi jezik. Kakšna slovenščina naj se govori? Pogovorna, narečna ali knjižna? Ta večna dilema je problem tudi v Slovenki, kjer smo priča nekemu miksu, ki slovensko občinstvo zagotovo moti in »meče ven« iz filma. Aleksandra je iz Krškega, vendar govori knjižno pogovorno slovenščino s štajerskim naglasom, njen oče, tudi iz Krškega, pa ima ljubljanski naglas, vendar se oba nenaravno pozdravljata z »Bok!«, ki je značilno za Krško!?

Tudi režija ni nek atribut tega filma. Vmes smo priča določenim sekvencam, ki so brez pomena, ki so le časovno mašilo, kot naprimer nenehni prizori prevoza evropske delegacije. Omenila sem že prepogosto uporabljen close-up Aleksandre. Želela bi si kakšen prizor več z bolj dodelano zgodbo, da bi lahko bolje spoznali ozadje.

Slovenka je povprečen slovenski film, ki ne pokaže presežkov. Videli smo že veliko boljše Kozoletove filme in mislim, da veliko boljši še pridejo.

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License