Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

poetična kolumna

Odzivi:

Ni komentarjev

Maruša Štibelj · Thursday, 26. November 2009 ob 17:04

Ste se kdaj vprašali koliko zvezd šteje vesolje, koliko mehkobe premore zajčja dlaka ali kakšen je dan brez sanj?

Življenje teče v vse strani. Nekateri ga občutijo kot ljubezen, nekateri kot sovraštvo. Važno je, da je tu z nami, v vsej svoji veličini. Če bi rekla, da sem nesrečna, bi se lagala, preveč je trenutkov, ki ti ustvarijo kanček sreče. Človek rabi veliko, a hkrati tako malo. Pijem srečo iz napol zvrhanega kozarca. Pijem in pijem. Dno se mi približuje, a nikdar ni tako blizu, da bi se ga lahko dotaknila s konico jezika. Tega pač nočem in to se tudi ne bo zgodilo. Ali pač. Rada imam presenečenja.

Moja zgodba se je začela že davno prej, pred časi, ki se jih niti sama ne spominjam več. Pred časi, ki predstavljajo nostalgijo, že davno pozabljeno. Z vsako stranjo se bližam resnici, ne vem sicer kateri, a vendar vem, da je zrasla na tej strani galaksije. Človek je včasih lahko utrujen od misli. Vsakdanje stvari nam lajšajo življenje, čeprav se nam včasih zdijo tako vsakdanje, da jih najraje ne bi počeli naprej. Bega nas ta lahkotnost sveta, ta plehkost, ki se prikaže, ko nihče ni več pozoren. Ostala sem pri svoji zgodbi, ki se sploh še ni začela. Torej zgodba, ki bi lahko opisala sleherno bitje na tem planetu. Zgodba, ki je enaka vsem in hkrati nikomur. Misli se včasih tako težko zapiše. Tudi zdaj. V tem trenutku popolnosti. Pišem zato, da ne govorim. Besede so velikokrat odveč. Tišine pa že zdavnaj ne cenimo več. A vendar, kdo sem jaz, da bi sodila ljudi, da bi sodila čustva in trenutke, ki nastajajo med njimi. Zgodbe že zdavnaj ne pišem več, ostale so le zmeda, raztresenost in neučakanost dogodkov.

Mala in on

Mala je bila deklica, kot vse druge. Vedno nasmejana in ustrežljiva. Ni bila mala zaradi velikosti in ne ker bi bila drobna, mala je bila preprosto zato, ker so se ji vsi ostali ljudje zdeli tako veliki. Z leti je postajala vse bolj radovedna. Zakaj je zelena zelena, ali čas sploh obstaja, kdo je ta, ki vse ve? Lahko bi rekli, da je odraščala, a vendar drugi v tem niso videli ničesar drugega kot nespametno razmišljanje o stvareh, ki jih ne moreš spremeniti. Ljubila je male, a pomembne stvari v njenem življenju: vonj dežja, trenutek, tik preden se zaziblješ v spanec, otroški smeh in še marsikaj drugega. Lahko bi rekli, da je zaradi takih in drugačnih stvari živela, da je za te stvari dihala z vsem svojim bitjem. Včasih se je zazrla v nebo in skozenj ogledala celotno vesolje. Videla je vso neskončnost, ki se je skrivala. Bati se, to zanjo ni bilo vprašanje, pa vendar se je bala ene in edine stvari, ki je pri ljudeh nepremagljiva. Bala se je smrti. Kam izginemo, ko nas ni več?

Mala pa seveda ni odraščala sama. Imela je prijatelje kot vsi. Tiste, ki so ji ostali v srcu, in tiste, ki so odšli neopazno. Dihala je njihove modrosti, dihala misli, ki jih je tako cenila. Hotela je postati skupek vseh dobrih stvari, zato se je tako rada učila od drugih. Mogoče je včasih obveljala za trmoglavo in nedojemljivo, a vendar le zato, ker se je tako trudila biti drugačna in boljša.

Tako je nekega dne spoznala njega. Prijatelja dveh src – včasih znanec, včasih njen najglobji zaupnik. Naučil jo je mnogo stvari. Vedno se je spominjala, kako zlahka je lahko sprejemal smrt in čez čas niti nje ni bilo več strah. Govoril je namreč: kaj pa bi vendar bil smisel življenja, če bi bilo le-to večno? In kako prav je imel.

Mala ga je poslušala vedno z velikim zanimanjem. Prepiranje ni bilo njuna šibka točka, vendar sta vedno našla kaj, zaradi česar sta se lahko sprla. Kljub temu pa je vse to velikokrat obrodilo sadove. Imela pa sta en velik problem. Oba sta ljubila življenje. Bila sta zaljubljena vanj. Tako sta včasih zaradi te strasti pozabila drug na drugega. Plavala sta po njegovih valovih in pila medico ljubezni. Sčasoma pa so čustva postala vse globlja. Mala je v toku premišljevanja začutila utrip srca, močnejši kot kdajkoli prej. Poslušala je in poslušala, a vzroka ni našla. Dnevi so minevali, malo in njega pa je že načenjal čas. Bil je tisti decembrski dan, ko je ob zvokih pesnika spoznala, da je on zamenjal življenje. Postajala je vse bolj zaljubljena vanj. Slepa kot še nikoli je sledila zgodbi, ki se je rodila ob napačnem času. Čutila je vse tiste stvari, ki jih dotlej še ni, čeprav je vedela, da on obstaja le v njeni domišljiji. Prijateljstvo je raslo naprej, zlagano, je rekel on. Poti so se razhajale, mala pa je postajala vse bolj raztresena. Čutila je, da je čas drugačen. Da je sama postala drugačna. Nevidna kot senca se je gibala skozi dni, seveda še zmeraj z utripom življenja pod nogami, a nekaj jo je pestilo. In to nekaj je bil on.

Zgodba nima zaključka, ker mala še vedno tam nekje premišljuje. Še vedno so pogovori med njo in njim, še vedno pot pelje v prazno. A vendar, življenje je polno presenečenj in zakaj se ne bi pustili presenetiti? Zakaj vedno hlepimo po zaključku, ki nima konca. Čas bo pokazal svoje, tudi v tej zgodbi. Mala bo postala velika, njene misli obledele. In ko bo stara in siva bo vedno z veseljem pomislila nanj, pa če bo takrat njen prijatelj, sovražnik ali ljubimec prav on.

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License