Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

glasba, izobraževanje

Odzivi:

Ni komentarjev

Tit Podobnik · Saturday, 28. November 2009 ob 15:54

Evan Parker nedvomno velja za enega nosilcev med pihalci starega kontinenta. Razlog za seznanjanje z njegovimi najpomembnejšimi prispevki k evropskemu odvodu free-jazza – poleg neizbrisljivosti slednjih – najdemo predvsem v njegovi letošnji prisotnosti na obeh največjih jazzovskih festivalih pri nas. Na 14. ediciji Jazza Cerkno smo ga namreč lahko občudovali v družbi Alexandra von Schlippenbacha in Paula Lovensa, na jubilejnem Jazz festivalu v Ljubljani pa nam je godel v duetu z Zlatkom Kaučičem.

Ujeti bistvo Parkerjeve improvizatorske estetike skozi okoli 300 naslovov, kolikor jih vsebuje tudi njegovo ime, bi bilo v dveh odstavkih skrajno pretenciozno, a poskusimo lahko vendarle. Rodil se je 5. aprila 1944 v angleškem Bristolu, kjer je z družino živel do svojega devetega leta. Zatem se je preselil v bližino Londona, natančneje ob letališče Heathrow in pri štirinajstih začel z urami saksofona. K temu ga je vzpodbudil leto starejši vrstnik, ki mu je zadevo precej poenostavil rekoč, naj enostavno kupi saksofon in si najde učitelja. Pri tem je imel Parker izjemno srečo, saj je v svojem prvem mentorju našel tudi preizpraševalca takratnega družbenega stanja. Tako se je poleg glasbenih osnov že v najstniških letih nalezel tudi kritičnega mišljenja, nadalje pa ni bil izpostavljen zgolj neki jazzovski estetiki kot taki, temveč ga je mentor vpeljal predvsem v koncipiranje glasbenega stanja širše.

Evan Parker

Prvi resni odraz omenjene percepcije je prišel kmalu po vstopu na univerzo, ko se je preko prijateljev znašel v vlogi ustvarjalca glasbe za film, bazirajoč na delu zgodbe slavnega Fahrenheita 451. Parker je projekt vzel nadvse resno in se trudil izluščiti nekakšno glasbo prihodnosti in še danes ne ve točno, zakaj se mu je takrat zdelo, da bi ta glasba morala biti zimprovizirana. Končni rezultat je nato videl in slišal tudi John Stevens, ostalo pa je bržkone zgodovina.

Nastala je zasedba Spontaneous Music Ensemble, z naslova katere pridejo tudi predvidoma prvi obče znani posnetki Parkerjevega saksofona. V letih 1966 in 1967 nastaneta plošči Challenge in Withdraval, kjer godejo vsi od Kennyja Wheelerja, Paula Rutherforda pa do Dereka Baileyja in Trevorja Wattsa. Na teh posnetkih se dobro čutijo takratni vplivi, ki jih je Parker vsrkaval vase. Med njimi imata največjo vlogo John Coltrane in Paul Desmond, pečat na njegovem igranju pa je nedvomno pustil tudi Ornette Coleman.

Spontaneous Music Ensemble lahko sicer razdelimo na dva dela. Prvega smo že omenili s Challenge in Withdrawal, čemur je leta 1967 sledila tudi plošča Summer, drugi pa pride po Parkerjevem seznanjenju s Petrom Brötzmannom istega leta. Utelesil se je pod producentskimi prsti Eddieja Kramerja, najbrž bolj znanega po delu z Jimijem Hendrixom ter s ploščo Karyobin, ki je takrat predstavila nekakšen otoški dream team. Ob Wheelerju, Stevensu, Baileyju in torej Parkerju, je bas odigral Dave Holland, album pa je bil ob Brötzmanovem gigantskem Machine Gun verjetno vrh takratnega ekstremizma v Evropi.

Konec šestdesetih se je ob konsolidaciji evropske improvizirane glasbe dogajalo marsikaj. Parker je v tem času sodeloval tako rekoč z vsemi najvidnejšimi imeni, ki so sceno postavili pokonci. Od Brötzmanna je bil le korak oddaljen do Mische Mengelberga, Hana Benninka in njunega Instant Composers Pool Orchestra, pa do Tonyja Oxleyja ter ustanovitve Music Improvisation Company in kasneje velikega Brotherhood of Breath z južnoafriško diasporo. Vmes je s Tonyjem in Derekom pokonci postavil tudi založbo Incus, katere prvi posnetki treh direktorjev so za vedno izgubljeni, prva izdaja pa je tako postala Topography of the Lungs. Gre za ploščo tria Parker/Bailey/Bennink, ki je vsaj po mojem osebnem mnenju ena najbolj reprezentativnih znanilk kasnejšega razvoja svobodnih muzik. Sicer je moč dokaj podobno zvočno sliko slišati tudi že na nekateri prejšnjih izdajah, a usklajenost vseh treh glasbenikov na njihovem ustvarjalnem vrhuncu je bržkone neponovljiva.

Strani: 1 2

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License