Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

glasba, izobraževanje

Odzivi:

Ni komentarjev

Tit Podobnik · Friday, 4. December 2009 ob 22:22

Ob vseh letošnjih jubilejih, ki so nas pestili v pestrih festivalskih terminih, in izčrpnih glasbenih doživetjih, ne moremo mimo obletnic, ki sta do neke mere začrtali pot sodobnega jazza kot ga poznamo danes. Če gremo pol stoletja nazaj, govorim seveda o Milesu Davisu in njegovi plošči Kind Of Blue, ki je pred petdesetimi leti z Giant Steps Johna Coltranea, Time Out Dava Brubecka in The Shape of Jazz to Come Ornetta Colemana za naslednje desetletje nakazala smernice jazzu ter glasbi širše. Kot vemo, je nato John Coltrane modalnost pripeljal do neslutenih višav z A Love Supreme, Olé in podobnimi izdelki, vase vsrkal še free-jazz ter skozi šestdeseta svoje muziciranje pripeljal do skrajnosti. Po drugi strani pa je Miles Davis izrazito počasi, sporadično prehajal v svoje, z današnjega gledišča veliko bolj revolucionarno glasbeno obdobje. Ploščo Kind of Blue jazzovski navdušenci eden za drugim mirno potiskajo ob stran, na mestu torišča glasbe Milesa Davisa pa se vedno znova najde izdelek, ki svojo obletnico – sicer štirideseto – praznuje prihodnje leto. Na nek način pa bi morda lahko “praznovali” že letos, saj so album Bitches Brew posneli med 19. in 21. avgustom leta 1969, a izšel je šele aprila 1970. Kakorkoli že, gre za album, kjer se desetletje žanrov in kulturne revolucije stopi v eno, hkrati pa se z njim pojmovanje najbolj zlorabljanega kritiškega izraza postavi povsem na glavo. Torej, na Reflektorju sledi serija člankov o Milesovi poti k Bitches Brew ter realizaciji večslojnega glasbenega izraza v živo na enem največjih festivalov v zgodovini popularne godbe. Vabljeni k branju, ob petkih in torkih!

Miles Davis: The Kiss

John Zorn je, po Wikipedii, nekoč dejal, da so glasbeni žanri kot orodja, ki se uporabljajo za “komodifikacijo in komercializacijo osebno-kompleksne umetnikove vizije”. Smrt nekega žanra je torej prvovrstni spektakel in takrat pride na vrsto razglasitev zmagovalca… Tak zmagovalec ostane podrejen svojemu žanru, sicer ohrani zvesti krog poslušalcev, vendar pa v glasbenem smislu biva v zaprašeni kleti, dokler ga kakšen DJ ne reši muk ter vključi v eno izmed svojih lepljenk. Obstajajo pa tudi umetniki, ki ujamejo smrt žanra, vzpostavijo nad njim avtoriteto in odigrajo zanj nekakšen encore ter so sami ustvarjalci svojih lepljenk, novih žanrov… Tak je bil tudi Miles Davis, kritičen do glasbe, ki jo je slišal, in avtoritativen do glasbe, ki jo je igral…

Jazz, ki se mu kot žanru pripisuje več smrti, ni nobena izjema. Po prvi, ki se je zgodila na začetku šestdesetih, se je pobiral skoraj desetletje in še danes so nekateri avtorji prepričani, da se je takrat jazz preprosto nehal razvijati. V drugo smrt, z začetka sedemdesetih, nihče ni več pretirano verjel, Frank Zappa se je ob izvedbi skladbe Bebop Tango med koncertom v Roxy Theatre celo pošalil: “Jazz ni mrtev, le smešno diši” (glej Zappa, 1974). In ko je skovanka guruja novodobnih jazz smeri, Gillesa Petersona, “acid jazz”, prišla v navzkriž s funk glasbo, glasbeni srenji ni preostalo nič drugega, kot da preprosto zapiše: “Acid jazz ni mrtev, le diši po funku”.

Jazz je torej preživel; je drugačen, se drugače tudi imenuje, bil celo poniževan, a je preživel. Miles Davis ga že leta 1970 ni želel več imenovati jazz. Ko so ga vprašali, kako bi naslovil set, ki ga je odigral s svojo skupino na enem izmed največjih pop festivalov v zgodovini glasbe, kjer je v sedemintridesetih minutah stopil in uravnotežil celotni dotedanji jezik jazz in rock glasbe, je odrezano odvrnil: “Call it anything!” (DVD Miles Electric, 2004)

Morda ni naključje, da je ravno v družbeno-kritičnih in revolucionarnih šestdesetih lahko uveljavil ves svoj genij. Neposreden in iskren v komunikaciji do ljudi ter neomajen in odločen v svojih nazorih kot je bil, mu odstiranje tančic z avtoritet ni bilo tuje. Njegovemu ostremu jeziku niso mogli pobegniti niti predavatelji na uglednem umetnostnem konzervatoriju Juilliard, katerega je obiskoval kot študent. Pretežno beli profesorji so seveda po svoje interpretirali črnsko glasbo in Miles jim ni ostal dolžan: “Fant, poučeval je to sranje, pobrano iz knjige, napisal pa jo je nekdo, ki se mu niti sanjalo ni, za kaj gre” (iz avtobiografije). Nenaklonjenost do belcev je stopnjeval celo do te mere, da si je v plodnih obdobjih svoje kariere kupil belega Ferrarija, da bi, ob lepem dekletu na sovoznikovem sedežu, z njim parodiral po newyorških ulicah. Ampak tak je bil Miles. In obdobje ga je ujelo v svoj objem…

Na začetku desetletja je bil na vrhuncu svoje moči, izdal je ploščo Kind of blue (1959), ki je s svojo modalno strukturo postavila nove mejnike (čeprav modalna struktura sama po sebi seveda ni bila nič novega), in užival naklonjenost največjih mrhovinarjev v glasbi – jazzovskih kritikov. Bebopu so bili šteti dnevi in Miles je bil na to pripravljen. Ni pa bil pripravljen na fenomen, ki se ga je prijelo ime free-jazz, in ki je takrat popolnoma razburkal jazzovsko srenjo. Gre za obliko jazza, kjer, z besedami Marca Ribota “skupina ljudi stoji pred specifičnim problemom najti pot mimo formalnih pravil bebopa in poskuša odkriti nove kompozicijske odgovore”. Takrat je bil v tem najbolj umetelen dvojec Ornette Coleman – Don Cherry, Milesu pa se je enostavno zdelo, da “tipa veliko igrata in sta pri tem videti hudo resna, ljudje pa so temu nasedli” (avtobiografija). In tudi kasneje, ko je svobodno formo privzel sam John Coltrane, postal je celo nekakšen vodja te smeri, se je gospod Davis le muzal, da mu je “bolj ugajala njegova zgodnejša glasba” (prav tam). In Trane se je strinjal.

(se nadaljuje)

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License