Reflektor

Kar malo mi je odleglo, ko sem zaslišal tudi za te kraje neobičajne jezike. Sliši se, vem, skoraj bogokletno, da se, zavestno umikajoč se hotelom, korporacijam turizma in množici za mivke, veselim, ko tudi v odročnejše caféje mojega pribežališča zanese nemški jok, ameriški “whatever” in angleške slepe pege.

Ker smo vsi raziskovalci in vsi iz vate doma ven, smo nekako najbrž vsi na istem, četudi le nesrečniki podobne vrste, le da jaz križarim sam, in poleg znamenitosti lokale tudi sebe v novo luč postavljam, ko si iščem prostor za svoj čas.

Sosednje mize, torej. Še ne drhal,
a že zadostna mnogost, da lahko
postavi v zapik, kjer si zgolj del gozda,
ne drevo. V intimi transparence.

Sliši se, vem, skoraj bogokletno, a intima je kakor molitev,
bližina skupnih imenovalcev, četudi dana od
nesrečnikov podobne vrste,
ki v odstiranju tančic vsakokrat neznanega in
vsakokrat iz sebe nekam ven ponuja
možnost za spoznanje tega, kar z imenom
nosim v sebi pravzaprav že od

začetka.