Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

glasba, izobraževanje

Odzivi:

Ni komentarjev

Tit Podobnik · Tuesday, 8. December 2009 ob 20:03

Prejšnji del: /…/ In tudi kasneje, ko je svobodno formo privzel sam John Coltrane, postal je celo nekakšen vodja te smeri, se je gospod Davis le muzal, da mu je “bolj ugajala njegova zgodnejša glasba”. In Trane se je strinjal.

Miles Davis: Spiderweb

Če je šlo pri modalnem jazzu za nekakšno »vrnitev k melodiji«, je free-jazz kompozicijo popolnoma razgradil. Oprijemljivih točk, ki jih s svojo vnaprej postavljeno strukturo premore celo avantgardni jazz, ni bilo, in po začetnem navdušenju ter aplavzu kritikov se je leta 1964 začelo govoriti, da je jazz mrtev; da “je brez melodije in da si ga ni mogoče brundati”. Miles krivdo zvali na “bele kritike”, ki naj bi namerno forsirali svobodno glasbo, ker jih je vpliv melodične Kind of blue preprosto prestrašil, pa čeprav jim je bil všeč. Odmik občinstva k drugim glasbenim žanrom se je tako v tistem trenutku zdel nujen, fuzije ostalih osnovnih glasbenih jezikov, kot je npr. rock’n'roll, so začele prevzemati medijski prostor in jazz je ostal nekako ob strani, prenehal se je širiti. Kljub vsemu je tisto leto botrovalo nastanku “drugega velikega kvinteta Milesa Davisa” (prvi je nastal leta 1955, zadnji član pa je odšel leta 1960): Tony Williams na bobnih, Herbie Hancock na klavirju, Ron Carter na kontrabasu, Wayne Shorter na saksofonu in seveda Miles.

Najdlje delujoča Milesova zasedba je ob koncertnem preigravanju starejših kompozicij do leta 1968 skupaj posnela sedem studijskih albumov, postala pa je znana po svojem “freebop” pristopu, kot so kasneje poimenovali modalni jazz. Stanley Crouch, eden najbolj zagrizenih kritikov Milesove elektrifikacije, je za zadnji album, ki je nastal ob podpori te zasedbe, Filles de Kilimanjaro, dejal: “…trobentačev zadnji pomembni jazz album” (glej Tingen). In konec koncev mu niti ne gre oporekati…

Odgovor na vprašanje Theodor W. Adorna, “… ali se je prehod k monopolnemu kapitalizmu dotaknil glasbenih organizacijskih oblik, okusa in komponiranja” (glej Adorno), je bil takrat že zdavnaj enoznačen. Če je leta 1965 Bob Dylan sprožil val kontroverznih reakcij, ko se je priklopil na električni tok, je ob koncu desetletja prodal toliko plošč, da so pri Columbia Records kar sami skušali usmeriti Milesa v bolj popularne vode k mladim, belim ljudem. Morda zgolj naključje, a vendar, pričel je poslušati glasbenike, kot so Jimi Hendrix, Sly and the family Stone, James Brown; znebil se je finih italijanskih oblek in se začel oblačiti bolj sproščeno; med nastopi se je sprehajal po odru, iskal tisti “pravi” zvok, … Diši kot dobra marketinška poteza, vendar se glavni krivec za tako korenite spremembe skriva v osebi Betty Marbry, pevki funk glasbe, ki je Milesa tudi spoznala z vsemi zgoraj naštetimi ustvarjalci. Leta 1968 se je torej Miles Davis sprostil. In se dokončno elektrificiral …

(se nadaljuje)

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License