Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

družba, izbrano

Odzivi:

Ni komentarjev

Rok Govednik · Wednesday, 9. December 2009 ob 08:00

Tako kot tekmovanje z nekom, ki ga ne moremo sprejeti, je tudi solidarnost dejanje, ki je ekskluziv za domačo družbo. Tako se mi zdi, da solidarnost ni enaka sočutju, vživljanju v tegobe drugega, temveč je zgolj aparat, ki se ga član združbe poslužuje za povezovanje in uspešno delovanje znotraj družbe “nas”.

Družba

Tukaj pa vidim nekaj, kar omenja Rastko Močnik v eseju Strpnost, sebičnost in solidarnost kot nek začaran krog eksistencialne krize človeštva: “spodbujanje k solidarnosti z ‘drugimi’ utrjuje solidarnost med ‘istimi’” (Časopis za kritiko znanosti, 1994). Ves čas sem govoril, kako človek ne sprejema tujosti, nepoznanosti, je zaradi tega do nje nestrpen, jo jemlje kot nadvse tujo in se z njo ne želi ukvarjati, a po drugi strani se kar noče sprijazniti, da imajo težave že njegovi bližnji. Ob tem je zanimivo, kako se kaže nesmisel, da ljudje preko humanitarne pomoči radi pomagajo ljudem v stiskah v inozemstvu, a se ne zavedajo, da je revščina in pomoči potrebnih primerkov ljudi ogromno tudi v njihovi, domači skupini.

Kar resnično povezuje (ne glede na to, kateri družbi pripadaš), je sočutje. Že sama razčlenitev pojma pove smisel: so-čutje, so-čutiti. Resnično sočutje se izkaže ob tujstvu in za svoj cilj zato ne išče koristi, vzajemnost. Barbara Lenarčič v svojem magistrskem delu Sočutje. Temelj etike v zahodni kulturi pravi da je sočutje zapostavljeno, ker je povezano s čustvi. Ta so vedno veljala za preveč zaviralna, nasprotje razumskemu, ženske pa kot tipične čustvovalke. A s pomočjo vživljanja v drugega lahko tujstvo spremenimo v domačnost, oddaljenost v bližino in ločenost v povezanost. Ameriški sociolog Talcott Parsons je povedal, da večja čustvenost blaži odtujenost, ki naj bi jo prinašale moderne oblike življenja. Največja brezčutnost pa je v velemestih, kjer ob prenasičenosti življenja ne misliš na kaj drugega kot nase ali pa zaradi tempiranega, sugestivnega ritma postaneš že povsem čustveno otopel, sebi in drugim odtujen. Pitirim A. Sorokin je rekel, da je današnja zahodna ljubezen povsem atomizirana na določenih materialnih dobrinah, družba pa temelji na ignoranci, nasilju, nihilizmu in cinizmu. Obnova modernih zahodnih družb bi torej morala temeljiti na razvoju ljubezni (glej Lenarčič, 2004).

(Zato po “hladni vojni” ni več občutka, da bi do svetovnih vojn lahko prišlo. A vse je le pod pretvezo miru, ki ga izrabljajo za rešitev postmoderne družbe. Eno glavnih hlinjenj pa je združenje G8, ko se ob srečanjih najrazvitejše države sveta na rdeči preprogi pretvarjajo, kako so v dobrih medosebnih odnosih in da na vidiku ni nobenega svetovnega konflikta).

Družba

Lenarčičeva je kot univerzalno resnično solidarnostno držo izrazila v nekakšni formuli: empatija (vživljanje v tegobe drugega) + sočutje (razumevanje drugega) + altruizem (pomaganje) = karitas (kot ljubezen do bližnjega; pri čemer je bližnji vsakdo, ki ga k sebi pustiš). Ker je ljubezen višek sočutja, je tudi vodilo, ki pelje do rešitve, razumevanja “ne-sebe”.

Če se vrnem k solidarnosti, sam jo vidim v dveh lučeh, ena je ta, ki za dobro družbe deluje kot pomoč svojim bližnjim, ki deluje kot nek (nacionalni) projekt družbe. Druga luč pa je kot izraz miloščine do tujega (kot recimo humanitarna pomoč), s tem pa se ga tudi zapostavi in postavi v podrejeni položaj, v položaj, ko sam domnevno ne bi preživel in je odvisen od tebe, “dobrega človeka”. S tem, ko ti daješ, in reven tujec sprejme, se postaviš v superioren položaj mogotca in ta potreba zadovoljuje zahodnega človeka. V solidarnostni drži ni vedno vse tako čisto kot solza. Zato manjše število ljudi daje pomoč ljudem v svoji okolici, ker se njih ne bojijo, ker jim niso tuji in ker zaradi tega (da živijo pri “nas”, kjer ni tako hudo, kakor tam kjer vsi pravijo, da je) avtomatično nimajo takšnih težav kot tisti, ki jim takšni kot smo mi, “dobri ljudje”, še niso pomagali. Kajti, kdor sprejme pomoč, je vedno pod tem, ki mu je pomoč prvi ponudil.

V razvoju tega je zanimiv Močnikov razmislek okoli strpnosti, ki pravi da gre za nevarno hipokrizijo, ko zaznaš, vidiš težave, nestrpnost, pa jo preziraš, po drugi strani pa lahko nestrpnost zaznaš in je ne preziraš, si pa na njo vedno pozoren. V obeh primerih gre za zagato, ko ne delaš prav, četudi misliš da ni tako, v drugem primeru gre celo za neke vrste “razsvetljeni” rasizem. Tako strpnostne akcije le opozarjajo na nestrpna dejanja.

Da vsega, česar ne poznamo, ne bi razumeli kot neke pošasti, ki te lahko vedno in nepredvidljivo napadejo, je potrebno resno vzeti naslednji stavek socialnega fenomenologa Alfreda Schutza, ki je razpravo Tujec (1987) zaključil takole: “Kar je neznano, izstopa iz običajnega reda našega vedenja – vzpostaviti je potrebno raziskovanje, da neznano vklopimo v sistem vrednot, kamor je prišlo.” Tako se mi ob vsem postavlja kot skoraj bolj ustrezno nasloviti temo tega celotnega družboslovnega dogodka Družba med tekmovalnostjo in sočutjem. A Rastko Močnik pravi, da “pogoj za solidarnost do ‘drugih’ je solidarnost do ‘istih’, zato ker solidarnost ne deluje na ravni, kjer bi bilo sploh mogoče uveljaviti razlikovanje med ‘istim’ in ‘drugim’”.

Človek je v bitko rojen in je s smrtjo ne zaključi.

Strani: 1 2

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License