Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

družba, izbrano

Odzivi:

Ni komentarjev

Rok Govednik · Wednesday, 9. December 2009 ob 08:00

V razmisleku kaj je solidarnost in kaj tekmovalnost, ne vidim nasprotja, temveč vidim prvo (solidarnost) kot vezni odnos znotraj družbe, ki jo razumemo kot sebi domačo, sprejeto, razumljeno (“mi”) – solidarnost je integriteta – , drug družbeni pojem (tekmovalnost) pa vidim kot nesprejetje nečesa tujega, nerazumljenega, nečesa česar se “mi” bojimo.

Družba med tekmovalnostjo in solidarnostjo je družba v konfliktu in je ta, ki konflikte tudi povzroča. Povzroča trenja, boje, ki jih nato sicer skuša nekako rešiti. Zavedam se, da družbe brez konfliktov ni in da slednji prinašajo rešitve, nosijo zgodovino. Ob tem navezujem tekmovalnost na boj v družbi, boj med “nami” in “njimi” in zato posledično v premoči tudi na kaznovanje, solidarnosti pa ne povezujem s sočutjem, empatijo ali celo altruizmom – v pojmu ne vidim zgolj pozitivnega angažmaja, saj so zaradi tega socialnega akta izluščeni vsi tisti, ki solidarnosti domnevno ne potrebujejo (tujci, neznanci – “oni”), če pa jo sprejmejo, so takoj v inferiornem položaju.

Družba

Čas kolonializma je Evropi prinesel izjemo širino, tako prostorsko kot tudi širino raztegljivosti duha. Spoprijeti se je morala z nemalo tujosti, ki jo je sprejela kot “ne-mi”, torej je vso tujost postavila v položaj neenakopravnosti, nerazumevanja in seveda podrejenosti. Ko so se tujega preveč bali, so se ga enostavno znebili (poboji civilizacij), če pa je tuje imelo, kar bi bilo za Evropo zanimivega, so izkoristili do obisti (zlato Indijancev). To vsekakor ni zagovor zgodovinskih dejstev morij, pokolov, ropanj, le zavedati se je potrebno, kakšen strah je moral biti v človeku, ko je izvedel, da svet ni raven in da na tem svetu niti ni sam (zato navajam čas 15. in 16. stol., ko zgodovina misli piše izjemen preporod). Ne morem pa razumeti, kako je lahko zahodni človek s tujega sveta vzel vse, kar mu koristi. Človek brez vesti. Tako se je ta ideja nadaljevala tudi ob možnosti zavladati nad (nekom, nečim – predvsem pa nad tistim, ki posreduje manjšo moč). Ideja nesprejetja tujega, ker je potencialno nevarno, je bila še kako prikladna, bila je “koristna” za nadvladanje tudi ne tako tujim – užitek je bil še večji, ko si premagal nekoga, ki bi te morebiti lahko premagal sam. Ne mislim sicer zaiti v govor o ideologijah.

Slovenski kriminolog Dragan Petrovac je v delu Kazen brez zločina izpostavil način kaznovanja kot družbeno naravnanost, sam pa kaznovanje razumem kot posledico tekmovalnosti, ko tujega ne sprejmeš in na tak način (z močjo nad njim) pokažeš nesprejetje. Michel Foucault v delu Nadzorovanje in kaznovanje izpeljuje, da je nadzorovanje vedno represivno in s sabo vleče kaznovanje, ki naj bi rezultiralo v resocializacijo neprilagojenega, zato nadzor vidim kot neizmuzljiv del tekme: nasprotniku slediš v vsaki njegovi potezi, da te ne preseneti in da (svojo) tekmo z njim dobiš (kar je na koncu namen nadzorovalca). Tukaj bi lahko govoril o uspešnih metodah nadzora, o totalnosti institucij, ki bijejo boj za resocializacijo, asimilacijo ali akumulacijo neprilagojenih, a tudi to ni namen razprave. Nadzor pa se smiselno veže na tekmovalnost in s tem tudi na kaznovanje.

Pogoj za solidarnost do “drugih” je solidarnost do “istih”, zato ker solidarnost ne deluje na ravni, kjer bi bilo sploh mogoče uveljaviti razlikovanje med “istim” in “drugim” (Rastko Močnik).

Dragan Petrovac pravi tudi, da “obstajajo ljudje, ki jim kaznovanje drugačnih pomeni pogoj za preživetje poštene družbe, oziroma njenih brezmadežnih članov, in kaznovanje povzdigujejo v kulturo.” Tako se moč nad drugačnim, drugim (ki se morda ne more braniti) kaže kot neka družbena naravnanost, a vedno je nasproti premoči “brezmadežnih” neka peščica “grešnikov”, ki se kaznovanju ne preda oziroma ne želi predati. Takšna prepričana, trdoživa peščica preživi in ohrani ideje ter jih prenaša na potomce. Petrovac nato nadaljuje: “Ko se rane zacelijo, si spet kmalu oboji zro iz oči v oči in nov spopad je neizbežen.” Tekmovalnost je torej proces, ki traja vedno in ki nenazadnje prinaša razvoj. K temu se še vrnem.

Ob absolutnih teorijah kaznovanja, ki pravijo, da je vzpostavitev porušene norme po kaznivem dejanju absolutni cilj, se tekmovalnost kot pobudnik kaznovanja kaže v sodnikovem pogledu v preteklost. Retributivna teorija tako poplačuje grehe preteklosti – sodnikov pogled stremi nazaj (punitur quia peccatum est = kaznujemo, ker je bil greh storjen).

Začaran krog eksistencialne krize človeštva: “spodbujanje k solidarnosti z ‘drugimi’ utrjuje solidarnost med ‘istimi’” (Rastko Močnik)

Teorija kaznovanja in s tem tudi tekmovanja pa bi morala biti bolj relativna, kjer bi tekmovalnost opravičili z določenimi koristnimi nameni za družbo v celoti – kazen bi tako morala imeti smisel v prihodnosti (punitur ne peccetur = kaznujemo, da se greh ne bi več ponovil) – tako je koristna tekmovalnost takšna, ki na družbo vpliva pozitivno, vzgojno, iz katere se člani družbe kaj naučijo. Še vedno pa je ta koristna tekmovalnost znotraj družbe, ki smo jo oblikovali “mi”. Znotraj norm, ki smo jih v “naši” kulturi oblikovali, dopuščamo tekmovalnost za napredek. Koristne tekmovalnosti z neznanim pa družba z ustaljenim načinom življenja ne mara, ne sprejema, zavrača in celo kaznuje. Tako za njih, “ne-nas” domača družba oblikuje tekmovalnost s ciljem podreditve, ustvarjanja ostre ločnice ali celo uničenja.

Strani: 1 2

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License