Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

glasba, izobraževanje

Odzivi:

Ni komentarjev

Tit Podobnik · Friday, 18. December 2009 ob 13:44

Prejšnji del: /…/ “Slaba glasba je tisto, kar bo uničilo glasbo, ne instrumenti, na katere se glasbeniki odločijo igrati”, je Miles nejevernikom dokončno zaprl usta, pa čeprav mu to niti ni bilo potrebno. Plošča se je prodajala za med, prodorni trobentač je polnil velike koncertne dvorane, med drugim nastopil v Fillmore East, s svojo skupino pa je ogreval občinstvo tudi glasbenikom kot so Grateful Dead in Santana.

Vrh, ki ga je Miles Davis tistega leta dosegel z nastopom na mednarodnem pop festivalu Isle of Wight, ga ni prav nič uspaval. V iskanju novih virov navdiha, ga je pot pripeljala tudi do ljudi, kot sta Karlheinz Stockhausen in Paul Buckmaster. Rezultati so vidni na ploščah, ki jih je posnel do začasne upokojitve leta 1975, ko za celih pet let – vsled duhovne prenasičenosti – postavi trobento v kot in se prepusti objemom prostitutk ter omami sintetičnih drog.

Miles Davis: Miles ahead

“Električno” obdobje je med drugim botrovalo nastanku takšnih albumov, kot je On the corner (1972), ki naj bi vplival na post punk, hip hop in na širok spekter elektronske glasbe, vse do drum’n'bassa in breakbeata. Rodi se tudi nova zvrst, jazz-fusion, zvrst, katere Miles sicer ni nikoli izvajal, proslavi pa večino glasbenikov, s katerimi je sodeloval skozi celotno pričujoče obdobje. Slednjim, kasneje so glasbenemu svetu postali znani tudi kot “Milesovi glasbeniki iz skladišča”, pa ni nikoli več uspelo ponoviti Milesovega neverjetnega eklekticizma in tako preseči njegovega genija…

Mednarodni pop festival Isle of Wight, ki je leta 1970 potekal med 26. in 30. avgustom, je pred okoli 600.000-glavo množico gostil naslednje glasbenike: Redbone, Rosalie Sorrels, Kris Kristofferson, Mighty Baby, Judas Jump, Kathy Smith, Tony Joe White, Supertramp, Black Widow, The Groundhogs, Procol Harum, Fairfield Parlour, Lighthouse, Melanie, Chicago, Taste, Family, Cactus, The Doors, The Who, Sly & the Family Stone, Free, Joni Mitchell, Ten Years After, Emerson, Lake and Palmer, Mungo Jerry, John Sebastian, Cat Mother, Jimi Hendrix, Joan Baez, Moody Blues, Jethro Tull, Leonard Cohen, Richie Havens, Everly Brothers, Pentangle, Donovan, Tiny Tim in Miles Davis. Največje občinstvo, ki je kdajkoli v živo prisostvovalo nekemu koncertu, je imelo priložnost spoznati tudi največjega jazzovskega glasbenika tistega časa. Vendar, kot je bilo nakazano že v uvodu, ni igral jazz glasbe. Igral je »karkoli«.

In ja: “Tam je bil tudi Jimi Hendrix. Po koncertu naj bi se dobila v Londonu, da bi se pogovorila o albumu, za katerega sva se končno odločila, da ga narediva skupaj” …

Reference:

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License