Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

glasba

Odzivi:

Ni komentarjev

Tit Podobnik · Saturday, 19. December 2009 ob 14:07

Konec leta je ponavadi čas, ko se ozremo nazaj ter prežvečimo vse vtise, ki smo jih tekom dvanajstih mesecev vsrkavali, in izluščimo nekaj najbolj globoko vtisnjenih. Tovrstni izbori so sicer skoraj brez izjeme subjektivna onaniranja takšnih ali drugačnih spremljevalcev posamezne scene, a hkrati kot taka tudi legitimen dokument refleksije scene kot take.

Čeprav se je v minulem letu torej zvrstilo kar nekaj memorabilnih koncertov, bi na skoraj katerikoli seznam sam uvrstil tudi pričujočega. Morda je k temu odločilno pripomoglo dejstvo, da denimo Toshinorija Konda prej nisem uspel videti v živo, a vseeno je dogodek pustil prijeten, značilno energičen vtis.

Peter Brötzmann in tenor saksofon

Petra Brotzmanna smo samo v tem letu lahko poslušali kar nekajkrat. Nekaj podobnega lahko vselej trdimo za Paala Nilssna-Lovea, ki kvartet ritmično vseskozi priganja. Nedolgo nazaj smo lahko občutili tudi Massima Puppila, najbolj znanega kot basista zasedbe Zu, a japonski trobentač Toshinori Kondo pri nas vsekakor ni stalen gost. Dotični kvartet je sicer inkarnacija Die Like A Dog Quartet, v katerem sta se v vlogi bobnarja in basista odlično znašla Hamid Drake ter William Parker. Sveža kri na omenjenih instrumentih pa hkrati pomeni tudi odliv kakršnegakoli ameriškega vpliva, če v ozir seveda vzamemo zgolj neposredne parametre. Tako Paal in Massimo v zbir razbijaške improvizirane godbe vneseta še prepoznavne elemente hard corea, zvrsti, kateri sta v preteklosti že bila zapisana. Sicer drugi veliko bolj kot prvi, a okus je tu.

Težkokategorniki so 7. marca v mariborskem Narodnem domu nemudoma vzpostavili avtoriteto in prostor preželi z nenehnimi prepihi in “droneom”. Intenziteta koncerta je bila morda nekaj malega prikrajšana s prizanesljivim ojačanjem, celotna izkušnja pa s tem veliko ni izgubila. Tudi z efekti do roba napolnjena trobenta bruhajočega cunamija ni vrgla iz tira, dedek evropskega saksofona Peter Brotzmann pa je vnovič dokazal, da ga leta pri podajanju svojih ekspresij prav nič ne ovirajo. Tako se je v dobro obiskano dvorano udobno namestil občutek domačnosti, čeprav odigrana glasba strasti vsekakor ni pomirjala. Ravno nasprotno in tu so kvalitete dotičnih muzik tudi iskale svoj zagon, saj so vedno zahtevale, da se prostor prilagodi njim in ne obratno. Lep primer podhranjenega poskusa se je nato zgodil na Jazzu Cerkno, kjer je sicer prav tako krasno koncertno vzdušje ob nastopu Brotzmannovega Full Blast ostalo v liniji ter se presežku ni znalo prilagoditi. Krivdo so nato nekateri valili na premočrtna bobnarja in basista, resnica pa se najbž skriva nekje vmes. Konec koncev danes težko najdemo ritmičarja kalibra Paal Nilssen-Love, s čimer je bila kombinacija v Mariboru izrazito v prednosti.

Narodni dom je torej gostil zasedbo, ki zavoljo profesionalne utečenosti pihalcev in nenehni elastičnosti ritmičarjev nikakor ni znala zgrešiti. In kot tak bo nastop tudi ostal v spominu.

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License