Reflektor

Če je Angel uničenja (film je dobil ime po takrat še nedokončani drami Buñuelovega prijatelja Joséja Bergamína) postavil zrcalo malomeščanski družbi srednjega razreda in nakazal enake grehe tudi sakrali, je film Viridiana razkroj ravno bogoslužne morale.

Luis Buñuel: Viridiana

Viridiana je mlada nuna, ki obišče strica. Ta ji razkrije, da je izjemno podobna pokojni ženi (paralelizem s Hitchcockovo Vrtoglavico, 1958), in jo obleče v njeno poslednje nošeno obleko – poročno. Viridiano zaprosi za roko, a se dekle ne želi poročiti s stricem, zato jo ta omami v želji, da bi jo posilil. Na koncu ji ne naredi nič žalega, a Viridiana vseeno zbeži stran. Stric se ubije, zato mlada bodoča nuna skupaj s stričevim sinom prevzame vzdrževanje dvorca. Viridiana se odloči del hiše nameniti za zatočišče brezdomcem. Ta skrb deluje kot njeno samoočiščevanje grehov, za katere sama ne ve, da jih v bistvu nima.

Prevrat filma se zgodi, ko je dvorec kar naenkrat v rokah klošarjev, prostitutk in gobavcev. Spremljamo “Zadnjo večerjo” (ko se fotografirajo, se formirajo po Da Vincijevi sliki s slepim “Jezusom” v sredini), ki se sprevrže v razuzdano, prostaško, predvsem pa nadvse razbremenjeno rajanje ob dostopu vsega buržuaznega. Luis Buñuel je v tem prizoru z norčavim plesanjem kurb in brezdomcev na cerkveno himno Aleluja ter z roganjem Da Vincijevi Zadnji večerji zasekal pobožno moralo do razpada. Ko se lastniki dvorca vrnejo, pobesneli in brez vsakega kančka milosti Viridiano skoraj posilijo, njenega bratranca pa skoraj ubijejo. Zadnji kratki prizor filma prikaže od boga razpuščeno Viridiano z razpetimi lasmi in tesno ob bratrancu.

Luis Buñuel podpisuje pod filme kot premišljen kritik družbe, a hkrati kot mojster filmske estetike

Tako Viridiana kot Angel uničenja močno odražata Buñuelov odnos do družbe in Cerkve. Vatikan je za prvi film celo zapisal, da gre za sramoto ne samo katoliške vere, temveč celotnega krščanstva. Buñuel je stal za stavkom: “Hvala Bogu sem še vedno ateist” in se družil s prijatelji (Bergamin), ki so stali za izjavami: “Umrl bi za podporo komunistov, ampak nič več od tega.” Zaradi nemirnega in ekscentričnega duha se je pogosto selil (Francija, ZDA, Mehika, Španija), kar pa mu je prineslo širino in nove tehnike, s katerimi je eksperimentiral v snemanju (francoski novi val, dokumentarni film), ter svetovno slavo. Omeniti je treba tudi Buñuelove blondinke, ki so moralno sprijene ali v poteku dogajanja osebnostno strte ženske. Teh je bilo polno v Angelu uničenja, blond je tudi Silvia Pinal v Viridiani, prototip pa je zagotovo Catherine Deneuve v Lepotici noči (Belle de jour, 1967), ki je dvolična, hkrati gospa v visoki družbi, a tudi vlačuga za želje moških perverzij in potreb.

Tako se Luis Buñuel podpisuje pod filme kot premišljen kritik družbe, a hkrati kot mojster filmske estetike. Z njimi tudi eksperimentira in se z možnostmi odlično poigrava. Gre torej za eno največjih filmskih ikon, ki je ukrojila vsaj latinsko-mediteranski film, sicer pa izjemno vplivala tudi na francoski filmski potek.