Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

film, izbrano

Odzivi:

Ni komentarjev

Rok Govednik · Wednesday, 23. December 2009 ob 20:00

Obujanje filmov Luisa Buñuela v tem trenutku je morda vprašujoče, a naj že v uvodu povem, da bo sledeči tekst refleksija ponovnega ogleda njegovih filmov Angel uničenja (ogled se je zgodil kar tako, ob družbi prijateljev) in Viridiane nedolgo nazaj.

Veličastnost dela španskega surrealističnega in vedno strogo angažiranega režiserja Luisa Buñuela je kar nemogoče ustaviti izpostavljanju pomembnosti in izjemnosti v filmski zgodovini. Buñuel ni le mojstrsko skoncentriral pomene in dobro usmeril pestro dogajanje v malem prostoru, temveč je v takšnih prostorih spretno našel pot tudi kameri.

“Hvala Bogu sem še vedno ateist” (Luis Buñuel)

Lepi kadri kričečih pomenov razdora vrednot bi na hitro opisali Viridiano (1961) in naslednje avtorjevo delo Angel uničenja (El ángel exterminador, 1962), ki ju lahko razumemo kot skupni projekt Buñuelovega povratka v domovino (Španijo) in ponovnega eksila v Mehiko. Filma povezuje tudi trojna vez režiser-glavna igralka-producent, torej ekipa Buñuel – Silvia Pinal – Gustavo Alatriste.

Buñuel je, ko se je leta 1936 začela španska državljanska vojna, prebegnil iz Španije in najprej deloval v ZDA, kasneje pa se je ustalil v Mehiki, kjer je ustvaril izjemni opus. Španski fašistični diktator Franco je Buñuela leta 1960 poklical nazaj v domovino, z namenom po stvaritvi propagandnega filma, a pod pretvezo, da sme posneti film, ki si ga želi. Tako je nastal film Viridiana, ki ga oblasti v času snovanja scenarija sicer niso pretirano korigirale. Takoj, ko ga je posnel, se je Buñuel ponovno vrnil v Mehiko, pred tem pa nekaj kopij poslal tudi v Francijo. Ena kopija je prispela na mednarodni festival v Cannes, kjer je film prejel zlato palmo. Film so v Španiji seveda uničili in ga prepovedali predvajati za petdeset let, a zgodovina filma je obdržala celuloidne trakove izdelka, ki po mnenju španskih filmskih kritikov velja za najboljši španski film vseh časov. Viridiana je prvič izšla v Španiji leta 1977, torej po Francovi smrti.

Če je Viridiana španski filmski presežek, je naslednji Buñuelov film s Pinalovo in Alatristo eden najboljših mehiških filmov. V Angelu uničenja je z izjemno lucidno imaginarno prepreko like prisilil v nezmožnost pobega in iz njih izcedil malomeščanskost ali vsaj moralno degradacijo.

Luis Buñuel: Angel uničenja

Edmundo Nobile priredi zabavo, na kateri je izbrana družba. Kar naenkrat hišo zapustijo vsi služabniki, gostje pa prav tako brez dejanskega razloga ne želijo, oziroma ne razumejo, zakaj ne morejo, zapustiti prostora zabave. Zgodi se eksistencialistična drama Jean-Paula Sartra Zaprta vrata, v slogu “pekel so ljudje okoli tebe”. Mentalne izgubitve s halucinacijami in agresijo privedejo do degradacije slehernega od enaindvajsetih udeležencev zabave. Tako navidezna nepremagljiva blokada, ki bi jo lahko sicer v kadru natančno izrisali (tako zelo je “izrisana”), ostaja subtilno implicitno prikazana z izjemnim scenarijem, ki like pripravi, da ne prečkajo meje (v razumnost). Nekatere obide slabost, večino zaspanost ali pa se jim nikamor ne mudi, drugi se o tem, zakaj ne morejo zapustiti prostora, resno pogovarjajo in iščejo razloge, a rešitve ne odkrijejo, četudi za to kdo umre.

Nadrealistična nota filma, ki sicer vsebuje vse filmske prvine klasičnega filma, so vsekakor živali, ki se prosto sprehajajo po socialistični hiši gostitelja in ki ne vzbujajo začudenja, dialogi, ki delujejo kot izgovorjene in manifestirane misli, ter seveda navidezna bariera, ki udeležence peklenskega gledališča sili v igro norosti. Buñuel za nameček ne poteši z razpletom, ki iz “zaklete” hiše reši večino protagonistov, temveč dogodek ponovi v božjem avditoriju, seveda z mnogo več ljudmi. Filmsko kuliso zaključijo ovčice, ki pritečejo v cerkev (kot krepčilo za daljše muke) ob strelih iz pušk (kot napoved novega mentalnega masakra).

Strani: 1 2

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License