Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

poetična kolumna

Odzivi:

Ni komentarjev

Maruša Štibelj · Monday, 28. December 2009 ob 18:53

“Akutno dolgočasje in samota sta očitno izrecno človeška izuma. Izzivi, ki so prirojeni preprostemu boju za preživetje, dopuščajo zelo malo prostora za takšne občutke… Mogoče je ravno to najbolj jasna prednost ‘nižjih’ živalskih vrst. Predstavljajte si, da se v življenju nikoli ne počutite zdolgočaseni ali osamljeni…” (Robert B. Hass)

Čas, ko si prepuščen sam sebi in naključnim vagabundom. So stvari in zgodbe v preteklosti, iz katerih črpaš svojo kreativnost … moram res spet na pot?

Ne vem, če so mi že kdajkoli poprej dnevi leteli s tako hitrostjo. Vstanem, popijem kavo in že se zalotim, kako se odpravljam v posteljo. Kam letijo dnevi? Kam letijo ure? Lahko se vprašam celo, kam letijo minute? Študentsko življenje kar naenkrat ni več tako ležerno. S staranjem pridejo opravki, ki jih poprej ni bilo na vidiku. Računi, trgovina, banka, same neprijetne stvari, za katere ne najdem niti časa, kaj šele energije. Kdaj je vse skupaj postalo tako resnobno, ne vem. Vem le, da je že čas, da plačam račun za telefon, pa ga še vedno nisem. Jutri me bodo verjetno odklopili. Ni prvič, verjetno tudi zadnjič ne. Čas je vladar vsega, pa sploh ne vemo, kako teče, če sploh teče?

Ironija. Ne maram čutiti pritiska družbe, pa vendar ga iz dneva v dan bolj čutim. Nenapisana pravila, za katere ne vem od kod sploh izvirajo. Vsa ta prisiljena vljudnost, ki mi para živce iz dneva v dan. Ker si ne povemo. Ker si ne upamo povedati. Besede bi morale biti preproste, pa vendar – ko pride do ključnega trenutka, zamrznemo in obnemimo. Glas smo že zdavnaj pozabili uporabljati. Vedno znova se zatečem nazaj k filmu Into the wild in premišljujem, kako smo sploh pristali tu kjer smo. Svet je lep, življenje tudi, vendar me včasih preganjajo vprašanja, kaj mi je v tem “času”, ki ga (n)imam, sploh namenjeno?

“If we admit that human life can be ruled by reason, then all possibility of life is destroyed.” (Into the Wild)

Čas, preživet nekje daleč od tu, nekje na poti, je čas, ki ga pogrešam. Brezkrbnost, obarvana z nagonom po preživetju, brez dolgočasja in osamljenosti. Čas, ko si prepuščen sam sebi in naključnim vagabundom. So stvari in zgodbe v preteklosti, iz katerih črpaš svojo kreativnost. Moj navdih je že v zadnjem izdihljaju.

Moram res spet na pot? Je le pot tista, ki nas pripelje do cilja?

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License