Reflektor

24. 3. 2002
… ti pišem s kapljami, ki zadnje so v joku utrujenega kem. pisala. Tu na fronti je vsako noč le slabše. Čez dan še gre, saj izdatno sonce in nebo me s svojo hrano in pijačo pitata, da sit sem tudi brez mesa, zvečer pa – tema! S pošastno tihoto svoje teže leže name in me dúši. Vsak tvoj vonj, še malo prej bi po spominu bral za njim, se napajal nad njim, se razdajal in nagajal, da lahko bi se še malo vsaj razvajal, je, ko dan zapre oči, le – po tebi vonj. Beseda, ki pod golim nebom je tako čudovito neprimerna za šablono uravnilovke, ščepec soli, ki zgolj namigne na začimbo, smeh v grehu – kakor, da bi luč z balkona se poblisknila v grmovju čakajočemu -, se, ko zaide v težke pajčevine nočne teme, hitro spremeni v povprečje, leporečje. Vsak pok eksplozije granate, ki v resnici je udarec zvona v uri, razkroji, razpara mi vsakič, spet in spet, vrstice, ko jih tebi pojem.

Čakam torej, malo prej še tik pred zmagoslavjem, da mi ptice pevke noč odgrnejo z ramen, pojoč v dneva, sonca govorici, da mi vonj po tebi strast razvname, jo spremeni v besedo, ki bo gola kot namig brez kola stala, ki kazala bo v noči tudi, kam poslati nova mi pisala, kako se dan v tebi sveti, kako si sveta, ko poleti brez okoli zgoraj skačeš in v kakšne sanje me prebudi.